Planinska pot Borovec (676 m) – sedlo Krempe (866 m) – Bosljiva Loka (264 m) oziroma Mirtoviči (260 m) je še ena od poti, ki vodi po »stezicah naših prednikov«. Po njej so nekdaj krajani vasi jugo-vzhodno od Osilnice hodili po opravkih v Kočevsko Reko in naprej do Kočevja.
Naš opis poti se prične v vasici Borovec, kjer lahko parkiramo in se napotimo po označeni poti: s središča vasi Borovec krenemo levo po asfaltirani cesti do križišča kjer zavijemo desno na makadamsko cesto, ki vodi do zaselka Inlauf. Nadaljujemo čez travnik navzgor, pot skozi gozd nadaljujemo po vlaki, in kmalu smo zopet na travnikih – gozdni jasi, tokrat pod sedlom Krempe. Gre za najjužnejše rastišče narcis v Sloveniji. Te nas na gozdni jasi razveselijo v mesecu maju, pogosto pa nas spremljajo tudi naprej ob poti v dolino. Na samem sedlu Krempe se nam odprejo čudoviti razgledi na kanjon reke Kolpe, stene kanjona ter hribovje na Hrvaškem. Pod seboj vidimo Kobilo – razpotegnjen hrbet po katerem gre naša planinska pot.
Na sedlu Krempe je tudi križišče planinskih poti. Leva pot nas popelje na vrh Krempe (942 m) in naprej proti Kostelu, desna do roba gozdnega rezervata Pragozd Krokar ter po označeni Borovški naravoslovni poti in planinski poti naprej na Cerk (1190 m).
Pragozd Krokar danes velja za enega redkih, nespremenjenih ostankov bukovih pragozdov. Kot središče, iz katerega se je bukev ponovno razširila po Evropi, je Pragozd Krokar izrednega pomena za celotno zgodovino bukve, večina bukovih gozdov v Evropi pa nosi njegov genetski pečat. Preživel je ledene dobe, v več kot 11.000 letih svojega življenja pa ga ni uspel uničiti niti človek.
Ker gre za gozdni rezervat s strogim varstvenim režimom v njem veljajo posebna pravila. V celoti je prepuščen naravnemu razvoju, zato vanj ni dovoljeno vstopati. Obiskovalce naprošamo, da pristopne poti na vrh Krokarja ne uporabljate (torej ne pristopate na vrh Krokarja), prav tako ne prečkate gozdnega rezervata Pragozd Krokar na poti iz vrha Krokarja na Cerk oz. obratno. Meje rezervata Pragozd Krokar so jasno označene z dvema modrima črtama in opozorilnimi tablami. Ogledamo si ga lahko le iz označene Borovške naravoslovne poti (ter obenem odseka planinske poti), ki poteka po gozdnem rezervatu Borovec.
Naša pot, ki gre v začetku tudi v desno, pa po slabih 100 m skrene levo, navzdol v dolino reke Kolpe. Pot gre najprej skozi borov gozd, nato pa ta postaja vse bolj razgledna. Nad nami se dvigajo stene Krokarja, na desni vidimo Loško steno, na levi Kuželjsko steno, v daljavi hrvaško hribovje s Snježnikom in Risnjakom. V dolini slišimo šumenje pritokov Mirtoviškega potoka. Kmalu se prične pot še bolj strmo spuščati. Pridemo na razpotje. Tu se nam z leve pridruži Osilniška planinska pot, ki prihaja s smeri Mirtoviškega potoka. Mi nadaljujemo naravnost in kmalu smo na sedlu pod Kobilo. Od tu je dokaj strm vzpon, deloma po okljukih, na najvišjo točko Kobile (705 m). Nadaljujemo po izredno razgledni poti, po samem grebenu (malo gor pa več dol), ko pridemo do A droga elektro omrežja. Tu je zopet razpotje, leva pot bi nas popeljala v Mirtoviče, mi pa gremo v desno navzdol in kmalu lahko namočimo noge v osvežujoči Kolpi.
Če bi pri A drogu krenili proti Mirtovičem, bi pot lahko nadaljevali po Osilniški planinski poti, ki bi nas pripeljala nazaj v sedlo pod Kobilo in nato na sedlo Krempe in v Borovec. Za takšno, deloma krožno pot, pa bi porabili kar okoli 5 ur dokaj naporne hoje.

VARUH GORSKE NARAVE – SEMINARSKA NALOGA
Planinke in planinci lahko pomembno prispevamo k ohranitvi območij izjemnega pomena (na primeru PRAGOZDA KROKAR).  (klikni tukaj)