Zadnja sprememba: 14.10.2017


UO PZS je izglasoval sklep, da postane Koča pri Jelenovem studencu točka razširjene Slovenske planinske poti.

 

Na tem mestu lahko napišete vaš predlog za pohod ali turo. Lahko tudi opišete potek pohoda/ture.


VRSTE ČLANSTVA, CENIK TER SEZNAM UGODNOSTI


Pozdravljeni.

Do 31. decembra letošnjega leta, lahko namenite del dohodnine za leto 2017  Planinskemu društvu Kočevje,

ki bo dobil ta sredstva nakazana v prihodnjem letu. Društvo bo ta sredstva porabilo za osnovno dejavnost,

kot so organizacija in vodenje pohodov in tur, izobraževanje vodnikov, markacistov, mentorjev in

mladinskih vodnikov, za izgradnjo in vzdrževanje planinskih poti in objektov in podobno.

 

Sredstva lahko namenite v skladu s 142. členom Zakona o dohodnini – ZDoh-2, kjer lahko davčni zavezanec

rezident zahteva, da se do 0,5% dohodnine, odmerjene po tem zakonu od dohodkov, ki se vštevajo v letno

davčno osnovo, nameni za financiranje splošno-koristnih namenov in za financiranje političnih strank in
reprezentativnih sindikatov.

Za splošno-koristne namene se štejejo humanitarni nameni (vključno z varstvom človekovih pravic),

nameni varstva pred naravnimi in drugimi nesrečami, invalidski, dobrodelni, ekološki, kulturni, športni,

religiozni in drugi nameni, ki se opravljajo v okviru dejavnosti rezidentov Slovenije, ki so po posebnih

predpisih ustanovljeni za opravljanje navedenih dejavnosti kot nepridobitnih dejavnosti, in katerim je,

s posebnim zakonom ali na podlagi posebnega zakona, zaradi opravljanja te dejavnosti priznan poseben

status ali določeno, da je njihova dejavnost v javnem interesu ali da je dobrodelna.

Obrazec za donacijo

Navodilo za donacijo



 

 

V soboto, 7. oktobra 2017, se nas je skupina 10. pohodnikov podala na Begunjščico. Pot nas je vodila iz Ljubelja po Bornovi poti na planino Prevalo in naprej čez Kalvarijo na sam vrh. Na vrhu nas je pričakal prečudovit pogled na okoliške hribe, katere smo si skupaj pogledali in nekatere tudi poimenovali. Sledil je spust v smeri Zelenice na samo izhodišče. Na samem spustu smo zavili malo z načrtovane poti in si ogledali kočo pod Roblekom. Na cilj smo se vrnili veseli in zadovoljni.

Več fotografij...


Po gorskih vrhovih Albanije, od 1. do 8. septembra 2017


Kar trideset pohodnikov je zbrala Vida za pohod seniorjev na Krofičko. Vsi smo z velikim pričakovanjem čakali na avtobusni postaji. Saj veste seniorji ne morejo spati in raje oni čakajo avtobus, ker avtobus jih ne bo. Bili smo raznolika skupina, večina res seniorjev, med nami pa so bile tudi mladenke, ki so nekoliko znižale naše povprečje. Do Ribnice smo se zbirali, saj se nam je pridružilo kar nekaj članov PD Ribnica. Lepo! Pot je bila kar dolga. Cele tri ure in pol s postankom na Trojanah. Tu so nam krofi že zjutraj prijetno dišali. Logarska dolina nas je sprejela v vsej svoji lepoti, obsijana z jutranjim soncem. Zgledno in kar hitro, za tako veliko skupino, smo zagrizli v strmo pot. Je lepo speljana in ob raznih zvokih, tako prebujajoče se narave, kot smeha in govora, smo prišli do Koče na Klemenči jami. Kratek počitek in nato razdelitev v dve skupini – hitrejšo in počasnejšo. Hitrejša je zagrizla v hrib, se ustavila ob najdebelejšem macesnu na Slovenskem ( premera 147 cm in obsega 464 cm), naredila nekaj fotk in že nas je »ujela« počasnejša skupina. Nič hudega, vsi smo iz istega avtobusa. Pot se je strmo vzpenjala do samega vrha in zahtevala vso našo pozornost. V zmernem ritmu nam je uspelo osvojiti vrh, kjer smo bili  nagrajeni s čudovitim razgledom, nato pa še z meglo. Po kratkem postanku, smo naredili prostor še drugi skupini. Sestop je bil enako naporen kot vzpon, zato smo bolj malo govorili. Pri koči smo počakali  drugo skupino in se »martinčkali« na prijetnem soncu. Še  obvezno skupinsko fotografiranje in nato skupen sestop v dolino. Tu smo se ustavili v Domu planincev v Logarski dolini, poizkusili njihovo okusno hrano ter se zadovoljni vrnili v domači kraj. Pst, nekateri smo prinesli še sočne krofe in kremne rezine iz postanka na Trojanah. Pa dober tek!

Več fotografij...


 


Viš (JOF FUART) 2666 mnv.

V soboto  29.8.17 se je skupina  osmih  planincev PD Kočevje ob četrti uri zjutraj odpravila na Viš 2666 mnv. V Italiji. Iz izhodišča Cave del Mole (1035) nas je pot dobro uro vodila po delno makadamski, delno betonski poti, nato pa je ta prešla na stezo vse do koče G. Corsi. Od tu dalje smo se po kamniti poti in pogledu na okoliške  vrhove, povzpeli na vrh Viš 2666 mnv. Del vzpona nas je spremljala megla, a nas je za nagrado na vrhu pričakalo sonce. Domov smo se vrnili v večernih urah zadovoljni in veseli. PP. 

Več fotografij…

 

19. julij 2017 - Planinci PD Kočevje v Soteski Čepa. Več fotografij...

 

Ledinski vrh, 15.07.2017

Sobotni pohod na 2.108 metrov visok Ledinski vrh smo začeli v zatrepu Logarske doline pod slapom Rinka. Vremenska napoved je obetala lep dan z možnostjo popoldanskih padavin, zato smo na pot krenili zgodaj. Z avtobusne postaje v Kočevju sta dva udeleženca s šoferjem krenila že ob 4. uri in spotoma nabrala za slabo polovico avtobusa udeležencev. Pohod smo namenoma združili s turo PD Ribnica na Tursko goro, da bi znižali stroške prevoza. Pred izhodiščem smo imeli še postanek za jutranjo kavo na bencinskem servisu pri Kamniku in že po nekaj ovinkih smo vlačili nahrbtnike iz bunkerja.

Na izhodišču smo se nameravali razdeliti v dve skupini, pa se nismo in smo kar skupaj začeli pot proti Okrešlju. Mimo slapa Rinka je šlo bolj previdno, pozneje pa kar udobno po široki gozdni poti in kmalu  smo ubrali desni odcep malo pred Frischaufovim domom in se mimo zavetišča Gorske reševalne službe napotili v smeri Savinjskega sedla. Spremljalo nas je sončno in toplo jutro, nad nami pa so rasle stene vse višjih gora. Pred odcepom za Turski žleb smo vsi štirje vzeli slovo od skupine B, ki je zavila levo skozi borovce in zagrizla v melišče in postali toliko, da smo si pobliže pogledali spomenik ponesrečenim gorskim reševalcem v nesreči izpred dvajsetih let. Zložno smo se vzpenjali po vijugasti poti, z vsakim korakom pa nam je pogled segel dlje in kar težko je bilo gledat pod noge. Malo preden se pot približa steni Štajerske rinke smo si nadeli čelade in nadaljevali preko bolj razbitega sveta, višje pa z obžalovanjem zrli v lesene ostanke bivaka pod Mrzlim vrhom, ki ni več zmogel kljubovati očitno pretežki snežni odeji. Savinjsko sedlo nas je pozdravilo z vetrovnim in nič kaj toplim pozdravom, zato se nismo predolgo obirali, navlekli vetrovke in nadaljevali pot do Jezerskega sedla in dalje na Ledinski vrh.

Z vrha, na katerem sploh ni kaj dosti pihalo (presenetljivo), smo imeli precej razgleda na vse strani, razen na južno, na kateri nam je vsak pogled že po nekaj trenutkih trčil ob mogočna severna ostenja mogotcev Kamniških Alp. Vrhovi so jim izginjali nekam med oblake, po stenah so se vlekle neprijetne meglice, z vseh strani so se zgrinjali temni oblaki. Nič kaj prijetno vzdušje za posedanje na vrhu, deževalo pa vendarle ni. Po kratki malici in nekaj fotografijah smo vzeli slovo in se po poti vzpona napotili nazaj do Okrešlja, vmes pa budno spremljali vreme in vse bolj črne oblake, ki so se vlekli nad celotno verigo vrhov. V Turskem žlebu smo zaman iskali po steni plazeče postavice, saj so bili naši sotrpini iz B skupine takrat še visoko na gori in so do Frischaufovega doma na Okrešlju sestopili šele po blagi plohi, ki smo jo mi prevedrili z žlico v ustih. 

Preostanek poti do izhodišča smo prehodili skupaj, pred odhodom domov pa zavili še do Doma planincev, kjer so poskrbeli, da domov nismo odšli lačni.

simon

Več fotografij...

 

1. julij 2017 - Pohodniki na Petruvo v Osilnico. Več fotografij...

 

25. junij 2017 - Čakajoči na pohodnike za DAN DRŽAVNOSTI. Več fotografij...


Nekaj utrinkov z dneva slovenskih planinskih doživetij pod Storžičem.


17. maj 2017 - Kočevski planinci s pohoda na Bjelolasico.

Več fotografij...


SREČANJE MDO DOLENJSKE IN BELE KRAJINE NA GOSPODIČNI

Dne 27. 5. 2017 se nas je štirinajst planincev zbralo na parkirišču pri KCK, kjer nas je pričakal Roki s svojim mini avtobusom. Vsi smo bili prešerne volje, saj smo se zavedali, da je današnji pohod bolj zabava, kakor kakšen resen vzpon. Že na začetku je Blaž povedal nekaj vicev, tako da smo kar naenkrat bili pred Novim mestom ter pričeli klicati našega vodjo pohoda – Žukita, naj nekje ustavi za jutranjo kavo. To se je zelo kmalu zgodilo in že smo se posedli ter se na jutranjem soncu posladkali s svojimi napitki. Pot smo nadaljevali do Gaberja, kjer smo se pripravili za pohod, Žuki pa je dal še zadnja navodila za pohod ter določil metlo. Pot ni bila zahtevna, tako, da smo se med seboj malo zabavali in pogovarjali ter po uri in pol hoje prispeli pred kočo na Gospodični. Večina nas je odhitela v bife na prvo osvežilno pijačo – Laško, nekateri pa so se preoblekli in pripravili za spremljanje kulturnega programa.  Na samem prireditvenem prostoru smo srečali kar nekaj prijateljev iz prejšnjih skupnih pohodov, s katerimi smo se spomnili nekaterih dogodkov ter pokomentirali naše nadaljnje načrte. Tako se je pričel tudi zelo lep kulturni program oz. proslava, nad katero smo bili navdušeni in jo odobravali z glasnimi aplavzi. Prav poseben govor pa je pripravil še predsednik MDO ter podelil nekaj priznanj. Po proslavi je dogajanje popestril ansambel Andreja Bajuka, kateri je zvabil veliko večino pohodnikov na plesišče, ki so se zavrteli v veselih vižah.  Nekaj pohodnikov pa  se je odločilo, da bodo obiskali še Trdinov vrh, do katerega je iz Gospodične uro in dvajset minut hoje. Na Trdinovem vrhu smo si ogledali obe cerkvici,  antenski stolp in vojašnico. Pri tem pa smo večkrat fotografirali Duškota – Mont blanka, kateri je bil tam prvič in je z zanimanjem poslušal vse informacije, ki smo mu jih posredovali. Po ogledu smo se na hitro spustili nazaj do Gospodične, kjer smo pomalicali in se odžejali. Na samem prireditvenem prostoru je bilo še vedno zelo živahno, najbolj aktivni pa so bili ravno naši planinci, na katere smo bili kar malo ponosni. 

In tako je prišla ura, ko je do nas pristopil Roki  ter povedal, da je čas za odhod. Pot nas je vodila preko Dvora, kjer smo naredili še zadnjo pavzo ter za okroglo mizo sklenili, da se vsi dobimo na naslednjem pohodu oz. planinskem doživetju pod  Storžičem.

ŽB

Več fotografij...


29. april 2017 - Severni Velebit

Več fotografij...


12. april 2017 - Seniorski pohod na Čemšeniško planino.

Več fotografij...


DELOVNA AKCIJA ČLANOV PLANINSKEGA DRUŠTVA KOČEVJE

V soboto 8. 4. 2017, smo se tudi člani PD Kočevje odzvali na akcijo Očistimo Kočevsko. Zjutraj smo na parkirišču delili vrečke pohodnikom, ki so šli po različnih poteh proti vrhu  in jih prosili, da pospravijo morebitne smeti, ki bi jih našli na poti. Nato smo najprej očistili parkirišče v Podgorski ulici, potem pa se je ena skupina podala po cesti iz Podgorske ulice do Koče pri Jelenovem studencu. Kot tudi prejšnja leta je bilo največ smeti nad kamnolomom (tri vreče), do koče pa so nabrali še dve vreči.  Druga skupina je šla tudi po cesti proti koči in obrezovala drevje, ki je viselo nad cesto in oteževalo dostop avtobusov, ter tovornjaku, ki nam dovaža vodo.

Ostali smo šli do koče, kjer smo temeljito očistili nadstropje s spalnicami pregrabili ter očistili  okolico koče, popravili dostopno cesto in pot, ki pripelje iz smeri Ledena jama. Temeljito smo očistili studenec in okolico, kjer je bilo polno odpadlega listja in vejevja. Porušili smo od lubadarja močno načeto jelko in iz nje naredili nove klopi in stole.

V koči pod stopnicami smo naredili police in zaprli en del z vrati v katerem bomo shranjevali različne pripomočke. Popravili smo tudi bojler in zunaj naredili stojala za kolesa.

Akcije se je udeležilo 27 članov našega društva.

M.M.

Več fotografij...


Furlanova pot na Gradiško turo, 1. 4. 2017

V soboto, 01.04.2017, smo se udeleženci PD Kočevje in PD Ribnica podali na skupno turo po Furlanovi poti na Gradiško turo. Zbralo se nas je 26. Pot je zelo primerna za pomladno razgibavanje in obujanje med dolgo zimo pozabljenih prijemov v skali in na jeklenici. Takšno uvajanje je zelo dobrodošlo pred poletno sezono v visokogorju, temu gre najverjetneje pripisati tudi večjo udeležbo.

Dan se je začel že precej zgodaj na AP v Kočevju, nadaljeval se je s pobiranjem udeležencev ob poti do izhodišča, postankom za jutranjo kavo v Cerknici, zadnji se nam je pridružil na Uncu, in še malo, pa smo že praznili prtljažnik busa na parkirišču ob izhodišču. Pot smo začeli v kampu Tura nad Gradiščem pri Vipavi, kjer smo se na prijetnem travniku pripravili na vzpon po zavarovani poti. Razdelili smo se v skupinice, da je bilo med vsakim vodnikom optimalno število udeležencev, za primer, če bi kdo rabil pomoč pri iskanju stopa ali oprimka med napredovanjem. Krenili smo do vstopa v steno in se brez večjih nevšečnosti vzpeli do Trikota, kjer smo imeli prvi postanek za malico. Na toplem soncu smo še malo posedeli in čas je kar prehitro mineval. Zaradi številčnosti skupine smo napredovali precej počasi in če smo želeli opraviti pot, ki smo si jo zadali, smo se morali podvizati.

Skladno z načrtovano potjo nas je čakal sestop po Furlanovi poti do vznožja stene in začeli smo sestopati. Kazalo je odlično, ni bilo videti, da bi se tisti čas kdo vzpenjal, kar sta potrdila tudi mlada Hrvata, ki sta nas dohitela tik pred nameravanim sestopom. Šlo nam je kar dobro, vse dokler na grebenu nisem zagledal skupinice petih, med katerimi so bili trije majhni otroci. Malo smo še počakali  v upanju, da bi se morda lahko kako izognili drug drugega, pa je razum zelo kmalu preglasil željo po nadaljnjem sestopanju. Obrnili smo se in se začeli vzpenjati. Kar nekaj trenutkov sem rabil, da sem dojel kaj gledam, ko je eno od dekletc, sedeče s podvitimi nogami na razu grebena izpelo obe vponki samovarovanja, ter ju brezbrižno prepelo dalje. Najverjetneje tega ni storila prvič. Kratko opozorilo njej in očetu je menda zaleglo. Po prihodu na Triko smo nadaljevali do vrha Gradiške ture, ker smo imeli daljši postanek za malico.  

Sestopili smo po poti vzpona ter se na vrhu Furlanove poti ločili od treh udeležencev, ki so z enim vodnikom ubrali lažjo pot navzdol, ostali pa smo sestopili po poti vzpona do vznožja stene. Med sestopom k sreči nismo srečali nikogar, vmes smo si malo oddahnili na domiselno postavljenem balkončku v steni, izhodišče pa dosegli brez posebnih težav. Na travniku, s katerega smo se zjutraj napotili na našo pot, smo sneli čelade in opremo, turo pa zaključili v kampu Tura.

Da bi lažje prestali dolgo pot do doma, smo se spotoma ustavili še v prijetni gostilni, kjer so poskrbeli, da smo nadoknadili izgubljeno.
simon

Več fotografij...


22. marec 2017 - Planinci na pohodu Kal, Mrzlica in Šmohor

Več fotografij...


Debela peč, 26. 2. 2017  

Zimski vzpon na Debelo peč je bila od nekdaj dobro obiskana tura, to pot pa je kazalo precej slabo. Ob predvidenem terminu izvedbe so nam jo zagodle snežne razmere, nov termin pa bodisi zaradi pustovanja, praznovanja ali službenih obveznosti ni ustrezal skoraj nobenemu od petih prijavljenih udeležencev. Po vseh zapletih s spremenljivim številom prijavljenih udeležencev, prevozom in vremenom ter novozapadlim snegom se nas je zbrala skupina osmih. Vremenska napoved ni bila ravno optimalna, obljubljala je oblačen, hladen, rahlo vetroven dan, vendar brez padavin. Seveda smo poskusili izkoristiti priložnost. »Bistribus« nas je odložil na Pokljuki pri Rupah in nam prihranil dobri dve uri capljanja po cestah in gozdu. Prijazen voznik nam je obljubil, da bo kombi počakal na izhodišču in da lahko odvečne stvari pustimo kar tam. Seveda je šel z nami.  

Jutro je bilo kar hladno, ni pa bilo običajnega mraza, kot smo ga pričakovali in marsikateri kos toplejših oblačil je romal v nahrbtnik. Precej v prazno so izzvenela vsa moja opozorila o rokavicah, brez katerih si je res brez veze na izhodišču zavezovat čevlje. Na začetku je sneg veselo škripal pod koraki, a že po nekaj minutah vzpona nas je oblilo toplo sonce in o mrazu ni bilo sledu. K sreči smo bili dovolj zgodnji, da nam je bil prihranjen obilnejši pršec s smrek, ko je vse toplejše sonce talilo sneg na visokih krošnjah vitkih smrek. Do planine Lipance smo prišli po široko shojeni gazi v čvrstem snegu, po kateri se je dalo hodit brez težav. Odpadla je še ena skrb, sonce je postajalo vse toplejše, udeleženci nasmejani in razpoloženi, nebo jasno, naš cilj pa še daleč.

Travnata vzpetina nasproti Blejske koče, spihana do kopnega kot po navadi, obsijana s pomladnim soncem, je s klopco kar vabila k počitku. Seveda se ji nismo upirali. Po prijetnem postanku smo kar neradi nadaljevali pot.

Naprej je šlo težje. Seveda se vsi, ki so prejšnji dan dosegli kočo, niso napotili k našemu cilju in pot se je precej zožila in poglobila v napihanem snegu, ki je silil v čevlje. Senca nas je hladila, marsikateri korak se je udrl nekam globoko, sprva proti tlom, višje pa med borovce. Zaradi mnogih smučin po pobočjih je marsikateri sestopajoči dan pred nami ubral napačno smer sestopa in tudi mi nismo bili čisto nedovzetni za kakšen napačen odcep med vzponom. Kar pa smo drago plačali s pogrezanjem med borovce, prekopicevanjem po snegu, zgubljanjem moči med vlečenjem nog od nekod globoko spodaj … Smo pa bili spet na soncu, ki je postajalo prav vroče, o vetru ni bilo sledu, dan je bil naravnost čudovit. K sreči nismo ubrali veliko takih »bližnjic« in pogumno smo se bližali našemu cilju. Vmes smo se »zapodili« še na Okroglež, saj je z njegovega vrha imeniten razgled na vrhove nad Krmo ter na Debelo peč. Zapodili pomeni, da smo počasi in previdno, korak za korakom, ki je obstal na površini ali pač ne, skozi cel, napihan sneg, napredovali v smeri vrha, vsakih nekaj sekund pa je bilo slišati bolj ali manj navdušene vzklike posameznega izmed nas, ki se je pogreznil med borovce. Tudi to nas ni ustavilo in vrh Okrogleža smo dosegli brez večjih izgub. Razgled je bil fantastičen, dan topel, mi pa že kar malo utrujeni. Naš cilj se je kopal v soncu in morali smo naprej. Z vrha smo sestopili po žlebu polnem napihanega snega in uhojeno pot dosegli malce nižje. Brez večjih težav smo dosegli vrh, seveda pa smo se morali malce potruditi, kot takemu cilju pritiče. Tudi z vrha našega cilja se nam je ponujal prekrasen in obširen razgled na vse okoliške vrhove ter na bližnje in daljne vrhove naših sosedov. Sonce je vztrajalo ves čas našega postanka, potem pa se je le skrilo za oblake in dalo prav meteorologom, ki so napovedovali oblačen dan. Veter jim ni šel toliko na roko.

Sestopili smo po poti vzpona, previdno in zanesljivo, na Lipanci pa nismo šli mimo koče, v kateri smo imeli malo daljši postanek po uspešni turi. Kot obljubljeno nas je na izhodišču čakal »Bistribus« in odpravili smo se domov. Med potjo smo se ustavili še v domači gostilni na Pokljuki, kjer so z dobro hrano poskrbeli, da ne omagamo do doma. 

simon

Več fotografij...

 

Občni zbor članov PD Kočevje, 24. 2. 2017 - Podelitev plakete častnemu članu društva Janezu Merharju.

Več fotografij ...


Slovenski kulturni praznik, Prešernov dan, 8. februarja 2017, pred Kočo pri Jelenovem studencu. Mladi planinci iz OŠ Stara Cerkev so pripravili prisrčen program.

Več fotografij...


Na Sabotinu, 25. januar 2017.

Več fotografij...



Izlet v neznano 2016.

Več fotografij...


Dne, 5. 11. 2016 se je skupina 14 planincev PD Kočevje udeležila Martinovega pohoda po obronkih občine Semič. Na pohodu je bilo poskrbljeno za žejo in lakoto in postrežbo okoliških dobrot. Pohod je bil pod vodstvom vodnikov PD Semič. Na koncu pa si je vsak posameznik lahko ogledal razstavo domači dobrot in kleklanja mladih ustvarjalcev v KC Semič. V veselem vzdušju smo se domov vrnili v večernih urah.   pp

Več fotografij...


Od 4. novembra 2016 je postavljena nova skrinjica z žigom na Šajbniku.   Več...


DRUGI O NAS

Dne, 23. 11. 2016 je planinsko društvo Rečica ob Savinji organiziralo izlet v neznano v Kočevje. Pri organizaciji in sestavi programa nam je pomagal oziroma kar sestavil program vaš vodnik Toni, verjetno se piše Žuk. Organizacija in vse je bilo izpeljano tako, da so bili vsi pohodniki neizmerno zadovoljni. Izvedeli smo veliko o vaši pokrajini, o njeni pretekli in polpretekli zgodovini, popeljal nas je skozi del vašega gozda na Fridrihštajn in na Mestni vrh. Nato pa smo se spustil do vaše planinske koče, kjer so nam pripravili zelo okusno enolončnico in nas toplo sprejeli. Res smo preživeli čudovit dan in spoznali veliko novega. Še enkrat iskrena hvala vašemu planinskemu vodniku Toniju, ki je za nas izbral pester in zanimiv program, vsakega po malem in vsega dovolj. Obenem pa vabimo tudi vaše društvo, da nas obišče in bomo poskušali vrniti gostoljubje. Želimo vam uspešno delo in varen korak. 

Planinsko društvo Rečica ob Savinji


REDNI LETNI ZBOR VARUHOV GORSKE NARAVE IN GORSKIH STRAŽARJEV MDO PD DOLENJSKE IN BELE KRAJINE, 28. 10. 2016

Že več kot 14 let, običajno jeseni, Odbor za varstvo gorske narave pri MDO PD Dolenjske in Bele krajine organizira redni letni zbor varuhov gorske narave in gorskih stražarjev. Praviloma se vedno zberemo v drugem planinskem društvu. Tako se med seboj bolje spoznamo, izmenjujemo mnenja in ideje ter navežemo pristne planinske stike, kar vse ima za posledico številne skupne akcije.

Tokrat je organizacijo zbora prevzelo PD Pohodnik Novo mesto. Zbrali smo se pred Komunalo Novo mesto in najprej poslušali predavanje o ločevanju odpadkov, s poudarkom na nevarnih odpadkih. Predaval je ing. Simon Štukelj, ki je predavanje zaključil še z ogledom novomeškega centra za ločevanje odpadkov.

P tem uvodu smo se sprehodili do bližnjega gostišča, kjer smo zbor nadaljevali. Najprej je delo in dejavnosti PD Pohodnik predstavil tajnik društva Marko Rems. Sledila so poročila o delu v letu 2016. O delu odbora je poročala vodja OVGN Rozalija Skobe, o delu odsekov v društvih pa še vsi prisotni načelniki odsekov za varstvo gorske narave PD.

Zbora se je tokrat udeležila tudi predstavnica IO KVGN PZS ga. Marta Bašelj. Pohvalila je naravovarstveno delo v planinskih društvih Dolenjske in Bele krajine ter predstavila nekaj akcij KVGN PZS. Poleg 5 predsednikov planinskih društev, ki so tudi vsi gorski stražarji, se je zbora udeležil tudi predsednik MDO Dolenjske in Bele krajine Rudolf Skobe.

Pred zaključkom zbora smo sprejeli še okvirni program dela za leto 2017, zbor pa zaključili z okusno večerjo in prijateljskim planinskim klepetom. Zbora se je udeležilo kar 55 gorskih stražarjev in varuhov gorske narave, od skupno 211–tih kolikor jih premore naš MDO PD.

Zapisala: Rozalija Skobe

Foto: Rudolf Skobe


V sredo, 14. septembra, je zopet zaživela, s peščico izjem, skupina seniorjev. Namenila se je na pohod od Vogla preko Rodice in Črne prsti nazaj v dolino. Pohod smo izvedli v spomin na tragični dogodek izpred dvajsetih let, ko so se planinci PD Kočevje ravno iz takšnega pohoda vračali nazaj.

Z gondolo smo se odpeljali na Vogel, kjer nas je sprejel veličasten pogled na našega očaka in čudovito sončno jutro. Nismo dosti razmišljali, vzeli pot pod noge in veselo zakorakali proti našim ciljem. Bili smo dobro razpoloženi, kljub dolgi poti, ki je bila še pred nami. Tempo je narekovala naša Vida in po slabih treh urah smo se že fotografirali na Rodici. Tu smo se razdelili v dve skupini, ena je pot nadaljevala, druga pa se vrnila s sedežnico in gondolo nazaj v dolino. Vreme se je nekoliko pokvarilo, pot se je malo vlekla, ampak, z dobro voljo, smo premagali vse. Zopet v soncu prišli do Črne prsti, se nekoliko oddahnili in spustili proti Orožnovi koči. Kratek postanek, nato pa kar težak in nekoliko predolg spust v začetku po gozdu in nato makedam cesti do avtobusa. Tu smo se zadovoljni in prijetno utrujeni vsak s svojimi mislimi, posedli v avtobus.

Še nekaj tehničnih podatkov, ki jih je zbrala Marija: efektivne hoje 8.30 ure, skupaj s počitki 10 ur, višinske navzgor 1240 m, navzdol 1700 m, prehodili 20 km. Ti seniorji niso kar tako!   šu

Več fotografij...


Dolina Triglavskih jezer in Mala Tičarica, Velika Zelnarica in Veliko Špičje, 10. in 11. 9. 2016

Pohoda skozi Dolino Triglavskih jezer ter vzpona na Malo Tičarico, Veliko Zelnarico ter Veliko Špičje, ki ga je minuli konec tedna organiziral vodniški odsek PD Kočevje, se je udeležilo osem pohodnikov. Pot smo v toplem in jasnem jutru začeli na parkirišču na Planini Blato, od koder smo po strmi vlaki prispeli do Planine pri Jezeru ter dalje preko planine Ovčarija do Štapc, od koder se nam je odprl čudovit razgled na dolino pod nami, Dvojno jezero, Kočo pri Triglavskih jezerih, kjer smo nočili pozneje tega dne, ter okoliške vrhove. Neradi smo zapustili prijetno razgledišče ter se povzpeli na Malo Tičarico, od koder je bil razgled še lepši, razkril pa nam je tudi nadaljnjo pot do Velike Zelnarice, na katero smo se povzpeli po prečenju celotnega pobočja med obema vrhovoma. Na grebenski poti so nas spremljali razgledi, pa tudi oblaki, ki so vse bolj temnili nebo nad nami. Sestopili smo v smeri Prehodavcev, do Zasavske Koče na Prehodavcih pa prispeli med popoldansko ploho, ki nas je prepričala v daljši postanek v koči, kjer smo se pomudili za zasluženo malico. V sončnem poznem popoldnevu smo sestopili skozi Dolino Triglavskih jezer do našega prenočišča v Koči pri Triglavskih jezerih, kjer nam je prijazna oskrbnica ponudila spanje na skupnih ležiščih namesto v obljubljeni zimski sobi. Okusna večerja ob živi glasbi iz sosednjega prostora, mrzlo pivo in že smo popadali v postelje.

Drugo jutro je bilo zgodnje za udeležence skupinice, ki se je podala na Veliko Špičje. Ob prvem svitu, ki te dni niti ni več tako zelo zgodaj, smo se podali v smeri našega cilja, prečili travnike na dnu doline in kamnite pode višje na pobočju gore ter se sprva zložno a vztrajno vzpenjali preko travnatih pobočij, višje pa preko strmih skokov, vse do vrha Velikega Špičja. Na poti nas je spremljalo hladno jutro z mrzlim vetrom, ki se je krepil vse do vrha, sonce pa so žal skrili oblaki, tako da nas je za silo ogrelo šele med zasluženo malico na vrhu Velikega Špičja med občudovanje zares obširnega razgleda na celotne Julijske Alpe. Polni vtisov smo dodobra premraženi začeli s sestopom po poti vzpona, med sestopom z vršnega dela gore pa pazili na prav vsak korak, saj je sestop po zagruščenih stezicah preko strmih travnatih vesin vse prej kot lahek. Pohiteli smo nazaj ko koče, kjer nas je čakal preostanek skupine, kjer je teren dopuščal smo malce pospešili korak, saj nismo želeli podaljševati nejevoljnega čakanja ostalih udeležencev. Po vrnitvi do koče pa smo našli nasmejane obraze ostalih udeležencev, ki so sproščeno posedali pred kočo in ni bilo videti, da bi se nam kamor koli mudilo. Ostalo nam je še dovolj časa za Kranjsko klobaso, potem pa smo le vzeli slovo in med potjo do izhodišča naredili še ovinek preko Planine Ovčarije na Planino Viševnik, mimo Planine pri Jezeru vse do Planine Blato, kjer smo zaključili našo pot. Druženje članov obeh skupin smo zaključili v gostoljubni gostilni v Srednji vasi v Bohinju, kamor smo prispeli ravno prav za pozno kosilo po katerem smo si obliznili prste. Dobesedno.  

Simon Figar

Več fotografij...


DRUGI O NAS

Lepo pozdravljeni,

V sredo 7. 9. 2016 smo obiskali vašo planinsko kočo na Jelenovem studencu. Po dogovoru z g. Mitjem je kočo odprl med tednom, kljub temu da je zaprta in moram vam povedati da je nas bilo 36 pohodnikov. Hrana ter gostoljubje kot se spodobi. Rekel bi da takšne hrane in gostoljubja večina nisi deležen niti v dolini. Vsekakor vsa zahvala obema oskrbnikoma za gostoljubje saj le tako bodo naše planinske koče pridobile na obiskanosti.

Še enkrat hvala oskrbnikoma na koči in za prijaznost ter dobro pripravljeno hrano.

Lep planinski pozdrav

Danilo Hrastnik, v imenu DUC Maribor center


Strada degli Alpini, 27.08.2016

Minulo soboto se je 21 članov PD Kočevje in PD Ribnica udeležilo 11. skupnega pohoda obeh društev v Sekstenske Dolomite. Po zelo zgodnjem jutranjem odhodu ter po dolgotrajni vožnji smo polni pričakovanj prispeli do izhodišča naše ture v dolini Val Fiscalina. Po jutranjem razgibavanju smo razdeljeni v dve skupini začeli pot proti zatrepu doline in proti prvemu vmesnemu cilju – koči Rifugio Zsigmondy Comici. Pot nas je vodila ob strugi potoka pa preko prodnatih brežini in dalje skozi gozdič ter višje preko skalnih pragov vse do visokih travnih vesin, na katerih je pod spektakularnimi dolomitskimi ostricami ugnezdena koča Rifugio Zsigmondy Comici. Ena skupina je od tod nadaljevala pot do  vrha skalne ostrice La Liste, druga pa se je preko prostranih melišč pod ostenjem Crode dei Toni napotila na police pod Cimo Undici; pot imenovano Strada degli Alpini. Ves čas so nas spremljali krasno vreme in čudoviti razgledi in prav zadovoljni smo bili, da smo se zaradi slabših vremenskih napovedi tako v lanskem kot tudi v letošnjem letu, tolikokrat premislili in se na to pot podali šele sedaj. Pot nas je vodila po zavarovanih policah, preko zagruščenih grap in dalje po gruščnatem pobočju vse do Forcelle Undici, od koder se je začel sestop sprva po skalovju, pozneje pa po skrotastem pobočju in dalje po melišču ter preko travnikov in skozi gozd do izhodišča. Na izhodišče smo sestopili polni vtisov in zadovoljni s prečudovitim dnem.     simon

Več fotografij ....

 

Več fotografij...



Montaž (Jof di Montasio 2.753 m)

Dne 7. avgusta, smo se člani PD Kočevje odpravili na Montaž 2753 m, ki je drugi najvišji vrh v Julijskih alpah.

Iz Kočevja smo štartali ob 4–ih zjutraj, se peljali mimo Jesenic, Trbiža do Nevejskega prevala (sella Nevea) od tu pa po ozki strmi cesti do planine Pecol. Prihod je bil zelo hladen in vetroven za ta letni čas, zato smo kar hitro zakorakali med travnata pobočja in v dobrih 30 minutah prišli na pot, ki je vodila do sedla, vmes pa opazovali kozoroge, svizce … Na sedlu smo se okrepili, nadeli varovalni komplet in se podali čez melišče, ki nas je pripeljalo do spominskih plošč kjer vstopimo v skalnat del poti. Tu postane pot zahtevnejša, potrebnega je nekaj lažjega plezanja, v pomoč nam je tudi nekaj jeklenic, vendar precej manj kot smo morda vajeni v slovenskih gorah.

Nato pot zavije do najzahtevnejšega, a tudi najbolj zavarovanega dela poti. Najprej se približno 10 m s pomočjo skob in jeklenic povzpnemo skoraj navpično, nato pa sledi še 60 m visoka Pipanova lestev, ki je nekoliko dvignjena od tal in tudi skoraj navpična. Ko preplezamo lestev imamo le še nekaj metrov do grebena na katerem se usmerimo v levo. Pot po grebenu ni več tako zelo zahtevna in nas v 20 minutah pripelje na vrh. Vseeno pa je na poti po grebenu potrebna previdnost, saj je greben precej izpostavljen. Paziti je tudi potrebno, da ne prožimo kamenja, ki ga je na poti precej. Na vrhu stoji križ in zvonček, na katerega planinci pozvonijo za srečo. Vrh je bil zelo razgledan, a žal samo za kratek čas, saj nas je objela megla, zato smo se kar hitro odpravili proti dolini. Sestop je potekal po isti poti brez težav. V koči Rifugio di Brazza smo se okrepili in tako uspešno zaključili naš podvig.   I. Š.

Več fotografij...   


 

Monte Rosa (24.7. do 27.7.2016)

Alagna Val Sesia – Rifugio Gnifetti – Rifugio Margherita

(fotografije: Milan Mlakar in Zdenka Mihelič)

Jugo-vzhodna stran Monte Rose. Pogled od jezera Maggiore (foto Wikipedia)

Dufourspitze 4,634 metrov; Dunantspitze 4,632 metrov; Grenzgipfel 4,618 metrov; Nordend 4.609 metrov; Zumsteinspitze 4,563 metrov; Signalkuppe 4.554 metrov; Parrotspitze 4.432 metrov; Ludwigshöhe 4,341 metrov; Corno Nero (Schwarzhorn) 4,322 metrov;  Vincentpyramid 4,215 metrov; Balmenhorn 4.167 metrov; Giordanispitze 4,046 metrov. (vir Wikipedia)

V okviru priprav in aklimatizacije za vzpon na 5.610 m visoki Damavand v Iranu, smo se odpravili Simon, Zdenka in jaz, na ledeniško turo v pogorje Monte Rose. Začetek vzpona je bil v idilični alpski vasici Alagna v dolini Valsesia. Do tja je iz Kočevja približno 7 ur in pol. S sistemom žičnic smo se povzpeli na višino 3.200 na Punta Indren. Od tu smo se preko ledenika in skal povzpeli do Koče Gnifetti  na višini. 3647 m. Dve urna tura je potekala v soncu, megli, dežju, snegu in na koncu tudi v sodri.

Zato pa je naša tura, naslednji dan, potekala v krasnem vremenu s čudovitimi razgledi. V načrtu smo imeli osvojiti okoliške štiritisočake in nato povratek in še eno spanje v koči Gnifetti.  

Do sedla na približno 4.000 m smo prispeli v dobri uri in pol od tu se je odcepila pot prot vrhu  Vincent  piramide z nadmorsko višino 4.215 m. Obvezno slikanje in nato spust ter nadaljevanje proti naslednjemu cilju 4167 m visokem skalnem osamelcu, ki je nekako štrlel iz snežne planjave. Plezanje proti vrhu je potekalo z derezami po zoprnih granitnih skalah, v pomoč pa je bila kar zajetna ladijska vrv.  Kmalu smo pri tri in pol m visokem bronastem Jezusu odrešeniku. Nekoliko nižje stoji lepo opremljen bivak z osnovno opremo in hrano za osnovno preživetje. Spomin se je hitro vrnil v francoski bivak Vallot, kamor smo se zaradi slabega vremena,  zatekli na povratku iz Mt. Blanca. Tu smo prebili dva dni in dve noči na temperaturi pod ničlo, osnovna oprema (odeje, voda, hrana,…) pa so bile zaklenjene v posebnem prostoru z vrati na kodo.

Z vrha si ogledujemo naslednji morebitni cilj  4.322 m visoki Schwarzhorn (Corno Nero) na katerem stoji kip Jezusove matere Marije. To je nekakšen dvojni kamniti osamelec, s precej strmim ozebnikom proti vrhu. Spustimo se navzdol, krenemo naprej in se povzpnemo do izhodišča. Opazujemo par, ki se spušča in vidimo, da je spust v ledeniškem stilu z dvema cepinoma in obveznim varovanjem. Ozebnik je v celoti poledenel. Vzpon pustimo za naslednjič in se napotimo naprej. Po ozkem, mestoma precej strmem grebenu, se vzpenjamo proti naslednjem štiri tisočaku 4.341 m visokem vrhu Ludwigshohe. Na zasneženem vrhu je komaj kaj prostora za slikanje in še sreča, da smo sami. Ozremo se še proti naslednjem vrhu 4.432 m visokem. Parrotspitze. Spustimo se z vrha in se na križišču odločimo, da ga pustimo za naslednjič. Odločitev je še lažja, saj so se iz doline dvignile megle in kmalu zakrile okoliške vrhove. Spust do koče Gnifetti je potekal dokaj hitro, poznale so se povišane temperature, sneg je bil mehak in mestoma je bil otežen prehod preko ledeniških razpok.

Drugi dan je zopet čudovito vreme. Okoliški vrhovi so že žareli v soncu, po gazi navzgor pa množica pohodnikov. V koči nas je prespalo 170 in vsi smo krenili na pot. Do sedla smo hodili skupaj nato pa so se skupine razdelile proti posameznim ciljem; Proti Lyskamu, Vincent piramidi ipd. Naš cilj je bil na koncu poti na 4.563 m visokem Zumsteinspice  in v koči Regina Margherita na 4554 m visokem Signalkuppe kjer smo imeli rezervirano spanje. Vzpon je potekal odlično, sneg ravno prav trd, temperature nekoliko pod ničlo, veter zmeren, razgledi pa za bogove. Hodimo pod vrhovi, ki smo jih osvojili prejšnji dan in pridemo nad ledenik, ki se spušča na švicarsko stran proti Gornegratu. Iza Lyskama so se prikazali švicarski velikani v Peninskih Alpah. Na levi mogočni Matterhorn poleg njega Dent Blanche, verigo zaključuje mogočni Weisshorn. Tu se priključi pot, ki pride na sedlo od koče Monte Rossa Hutte na švicarski strani. Na levi se odpre pogled na skalnati Dofourspitze, ki je z 4.634 m  za MT. Blancom drugi najvišji vrh Evrope, če izvzamemo Kavkaz. Daleč pred nami pa na zasneženem grebenu koča Regina Margherita. Nadaljujemo po gazi in čez dobro uro pridemo na razpotje. Krenemo levo proti 4563 m visokemu Zumsteispitze na katerega se povzpnemo po ozkem dokaj strmem grebenu. Zadnji del je kamnit, ki pa ne povzroča posebnih težav. Na zasneženem vrhu nas pričaka kipec Marije, pot pa se nadaljuje v smeri Dofourspitze in Nordenda. Mi pa se le poslikamo in se počasi spustimo do razpotja in naprej proti vrhu Signalkuppe in v kočo. Pot nam je vzela slabe pol ure in po zadnjem precej strmem delu smo pred kočo. Ta je dosegljiva samo s te strani, drugod pada strmo navzdol, z vzhoda celo navpično, po moji oceni 1000 m navzdol.

Spanje na taki višini je lahko problematično, nam pa se pozna, da smo že kar aklimatizirani in nimamo večjih problemom s spanjem. Pri nekaterih ostalih smo videli kar nekaj težav z višino, glavoboli bruhanje, težave z dihanjem in podobno. Še dobro, da imajo v koči stalno medicinsko oskrbo.

Drugo jutro zopet lepo vreme. Na zahodu žari v soncu Matterhorn, pod kočo žarijo stene, ki padajo strmo v dolino. Še zadnje slikanje pred kočo in v lepem nekoliko vetrovnem vremenu se spuščamo nazaj proti koči Gnifetti. Tam poberemo stvari, ki smo jih tu pustili in se mimo koče Mantova spustimo do zgornje postaje žičniškega sistema in okoli ene ure popoldne smo že v dolini in pri avtu. Pot do doma je trajala kar devet ur in pol z minimalnimi postanki. Poznal se je delovni dan in promet v okolici Milana je, kljub šestpasovni cesti, potekal po polžje. Podobno je bilo tudi pri Benetkah. Kljub vsemu nam je pot kar nekako minila, saj smo bili še polni adrenalina po uspešni turi.        Milan M.

Več fotografij...

 

 

Strada degli Alpini, 27.08.2016

Minulo soboto se je 21 članov PD Kočevje in PD Ribnica udeležilo 11. skupnega pohoda obeh društev v Sekstenske Dolomite. Po zelo zgodnjem jutranjem odhodu ter po dolgotrajni vožnji smo polni pričakovanj prispeli do izhodišča naše ture v dolini Val Fiscalina. Po jutranjem razgibavanju smo razdeljeni v dve skupini začeli pot proti zatrepu doline in proti prvemu vmesnemu cilju – koči Rifugio Zsigmondy Comici. Pot nas je vodila ob strugi potoka pa preko prodnatih brežini in dalje skozi gozdič ter višje preko skalnih pragov vse do visokih travnih vesin, na katerih je pod spektakularnimi dolomitskimi ostricami ugnezdena koča Rifugio Zsigmondy Comici. Ena skupina je od tod nadaljevala pot do  vrha skalne ostrice La Liste, druga pa se je preko prostranih melišč pod ostenjem Crode dei Toni napotila na police pod Cimo Undici; pot imenovano Strada degli Alpini. Ves čas so nas spremljali krasno vreme in čudoviti razgledi in prav zadovoljni smo bili, da smo se zaradi slabših vremenskih napovedi tako v lanskem kot tudi v letošnjem letu, tolikokrat premislili in se na to pot podali šele sedaj. Pot nas je vodila po zavarovanih policah, preko zagruščenih grap in dalje po gruščnatem pobočju vse do Forcelle Undici, od koder se je začel sestop sprva po skalovju, pozneje pa po skrotastem pobočju in dalje po melišču ter preko travnikov in skozi gozd do izhodišča. Na izhodišče smo sestopili polni vtisov in zadovoljni s prečudovitim dnem.

simon


Sobota, 2. julij 2016 - Menim, da slika govori sama zase in komentar fotografa Vasje Marinča, ki je ob pošiljanju fotografije zapisal: »Toliko dobre volje redko vidiš na eni fotografiji... Super ste...!«

In res smo bili super. Super je bilo vse: čudovito vreme, nasmejani pohodniki, prijazni gostitelji, prelestna narava. Vse to lahko rečem za pohod na Petruvo v soboto 2. julija. Preživeli smo še eno prijetno soboto, veseli, da se je pohodnikom pridružilo veliko mladih, ki bodo počasi prevzemali naša mesta. Tisti, ki še kolebate, vabljeni naslednje leto.    šu

Več fotografij...


23. junij 2016 - Končno smo dočakali lepo vreme. Kar sredi tedna se je zbrala skupinica seniorjev in nekaj dopustnikov z namero, da izpeljemo odpadel pohod na Lepenatko in Veliki Rogatec. Vožnja nam je ob prijetnem druženju hitro minila in že nas je Tine pripeljal do izhodišča krožne poti. Z velikim elanom smo se spopadli z strmino in čakali, kdaj bo postala bolj položna. Pred nami se je kmalu pojavilo pobočje Lepenatke, ki je bilo posuto z različnimi cvetlicami. Vreme se je nekoliko zaoblačilo. Bili smo veseli, saj bi bili na planoti neusmiljeno prepuščeni soncu. Na vrhu Lepenatke smo srečali bosonoge prijatelje s sobotnega srečanja na Golteh in prijetno poklepetali. Pred Velikim Rogatcem smo se razdelili v dve skupini; ena je šla po lažji, druga po nekoliko težji poti. Preplavil nas je adrenalin in srečno smo prispeli na vrh. Razgled sicer ni bil najboljši, ampak mi smo bili vseeno zadovoljni. Kmalu smo se združili z drugo skupino in v močnem soncu spustili proti cerkvici svetega Lenarta, ki je ovita z verigo, da je ne bi odnesel vrag. Soglasno smo sklenili, da se odžejamo v Gornjem gradu in si še ogledamo njihovo znamenitost. Med povratkom smo si izmišljevali ime seniorske skupine, nismo ga našli.  Ali ima kdo kakšno idejo?    šu

Več fotografij...


Dan planinskih doživetij, Mozirska koča na Golteh

V soboto, 18. 6. 2016, je pri Mozirski koči na Golteh potekal dan »Dan planinskih doživetij«.

Izlet na Golte sta organizirali Planinsko društvo Kočevje in Planinsko društvo Ribnica. Udeležilo se ga je 15 članov prvega in 7 članov drugega društva pod vodstvom vodnikov, g. Tonija Žuka in g.  Centa.

Na pot smo se odpravili ob 5.30, z avtobusne postaje v Kočevju. V Ribnici so se nam pridružili še ribniški planinci. Med potjo smo se ustavili na jutranji kavici in pravočasno prispeli v Rečico ob Savinji, kjer so nas že čakali vodniki domačega planinskega društva.

Ob 9. uri smo se odpravili na Golte, kamor smo v lepem sončnem dopoldnevu prišli okrog 12. ure.

Ob 12. 30 se je začel kulturni program, z mimohodom praporščakov. Prapor našega društva je nosil g. Marjan Kurtalj. Sledil je prikaz gorskega reševanja s helikopterjem. Reševali so jadralnega padalca, ki se je zapletel med veje drevesa. Vajo je izvedla Gorska reševalna služba iz Celja.

Potekal je tudi srečelov in naša članica je dobila pohodne nogavice.

Na Golteh smo si lahko ogledali tudi alpski vrt.

Na povratku v dolino nam je ponagajal dež, a nas je le poškropilo. Spotoma smo si ogledali podružnično cerkev sv. Radegunde, v Radegundi nad Šmihelom. Cerkev je iz 17. stoletja in je, po ljudskem izročilu, zaradi dostopnosti le z ene strani, služila kot utrdba v času bojev s Turki. Ob ogledu je ravno potekal poročni obred in deležni smo bili pogostitve.

Ob povratku v dolino smo se skupaj z vodniki domačega planinskega društva ustavili še na kavici in se dogovorili za nadaljnje sodelovanje.

Utrinek zapisala Renata Pirnar

Več fotografij...


V soboto, 11. junija 2016, smo pred Kočo pri Jelenovem studencu gostili Zlatorogovo transverzalo ponosa - GREMO V HRIBE. Več fotografij...


V soboto, 28. maja se nas je 27 planink in planincev PD Kočevja udeležilo srečanja planincev MDO Dolenjske in Bele krajine na Krašnjem vrhu pri Metliki. Med prireditvijo smo se nekateri povzpeli na razgledni stolp in na plezalno steno, ki se nahaja v bližini. Sledil je kulturni program, nato pa veselo rajanje ob živi glasbi.     Več fototografij...

 



Danes, 9. maja 2016,

je članica PD Kočevje,

Renata Pirnar, brez težav osvojila najvišji vrh Maroka,

4167 m visoki Jebel Toubkal

in srečno sestopila.

 


Naravovarstvena ekskurzija v Krajinski park Lahinja

 

Odbor varuhov gorske narave pri meddruštvenem odboru PZS, ki pokriva Dolenjsko in Belo krajino, se je odločil, da z letošnjo prvo naravovarstveno ekskurzijo udeležencem približa lepote domačega okolja. Planinci, gorski stražarji, varuhi gorske narave in tisti, ki so z ekskurzijo to postali, smo se v soboto, 23.4.2016, odpravili v Krajinski park Lahinja. Večini udeležencev je park vsaj po imenu poznan, ne pa tudi po številnih zanimivostih, ki smo jih spoznali ob obisku. Naš ogled parka smo začeli v Pustem Gradcu, majhni belokranjski vasici ob Lahinji, kjer nam je lastnica Klepčevega mlina, sicer pa turistična vodička po parku, predvsem pa zavzeta borka za ohranjanje lepot tega koščka Bele krajine, predstavila park in cilje zaščite tega območja. Spoznali smo, da je park zanimiv tako v naravovarstvenem kot tudi v kulturno zgodovinskem pogledu. Park se razteza na 260 hektarjih območja povirja zgornjega toka reke Lahinje, kjer je mogoče občudovati številne kraške pojave, najti vrsto ogroženih rastlin in živali. Park je zanimiv tudi v kulturno zgodovinskem pogledu, saj je bilo to področje poseljeno že v neolitski in bakreni dobi. Ob raziskovanju so arheologi našli številne predmete, ki pričajo o bogati tradiciji tega območja.

Del lepot parka smo spoznali, ko smo se z našo vodičko, načelnico VGN pri PD Črnomelj sprehodili po parku. Ogledali smo zanimivo kraško jamo imenovano Zjot in izvir Lahinje, ves čas pa smo ob poti občudovali bogastvo flore in favne, ki je v parku zanimiva v vseh letnih časih.

Po opravljeni krožni poti skozi park smo se vrnili na izhodišče, kjer smo spoznali Klepčev mlin in žago, ki sta tudi del Krajinskega parka Lahinja. Zavzeta lastnika ohranjata tradicijo svojih prednikov. Odrekla sta se udobnemu mestnemu življenju, se vrnila na domačijo svojega očeta, da bi mlin in žago z vso okolico obvarovala pred zobom časa, hkrati pa ohranila vso pristnost nekdanje dejavnosti na tej domačiji. Lastnica nam je z velikim žarom in hkrati spoštovanjem do truda in tudi iznajdljivosti svojih prednikov prikazala, kako so nekdaj izrabljali moč reke Lahinje in žagali les, mleli žito in sredi prejšnjega stoletja tudi že proizvajali elektriko. Danes objekt služi predvsem turističnemu namenu, če imamo lastno žito, pa ga v Klepčevem mlinu še vedno lahko zmeljemo in dobimo lastno moko. Plačilo opravimo z »mlinarjevo merico« kot nekdaj. Poleg mlina in žage smo spoznali tudi cerkev Vseh svetnikov z vaškim pokopališčem  iz 17. stoletja z bogato zgodovino povezano tudi z zanimivimi legendami. Lastnica nam je predstavila tudi nekaj arheoloških najdb ter pravi zlatnik z neverjetno natančno izdelano podobo kralja Matjaža. Zlatnik je lastnik Klepčevega mlina v otroštvu našel na domači njivi.  

Neverjetno veliko zanimivosti se skriva v Krajinskem parku Lahinja. Udeleženci tokratne naravovarstvene ekskurzije smo spoznali delček le-teh, predvsem pa smo začutili, kako pomemben kapital za nas in  za naše zanamce predstavlja ohranjanje naravnih lepot in kulturno zgodovinske dediščine. Čeprav mnogi prebivalci zaščitenih območij postavljena pravila vidijo predvsem kot oviro, pa predstavljajo dejansko neprecenljivo naložbo za prihodnost, zato je dolžnost nas vseh, da jim pomagamo in jih podpiramo.

Naš izlet in druženje smo zaključili na Turizmu Malerič v Podlogu, kjer smo spoznali, kako je mogoče naravne danosti na precej odročnem območju združiti z dobro podjetniško idejo in s tem prodreti izven meja naše države. Nekdanjo delavnico so spremenili v privlačen turistični objekt z nastanitvami, ki so ga dopolnili še z edinstvenimi mobilnimi hiškami, ki ob razgledu na velik del Bele krajine sodobnemu turistu nudijo dejansko »odklop« od vsakdanjega hitrega življenjskega tempa.

Na Turizmu Malerič smo se okrepčali s krasno enolončnico, predsednik PD Črnomelj, ki se nam je pridružil, pa nas je počastil z belokranjsko kapljico. Rozi Skobe, vodja OVGN pri MDO PD in predsednik MDO Dolenjska in Bela krajina sta ob koncu našega druženja razdelila izkaznice novim gorskim stražarjem in jih povabila, da novo pridobljeno znanje čim bolj uporabljajo v praksi. Poglobitev in razširitev znanja pa bo mogoča že na naslednji ekskurziji v juniju, kjer bomo spoznavali gorsko cvetje, tudi planike.

Besedilo: Valerija Vidmar
Foto: Zdravko Damjanovič


POHOD PO KOČEVSKI PLANINSKI POTI 2016

V soboto, 16. aprila 2016 smo se kočevski planinci podali na pohod po delu Kočevske planinske poti. Zbirati smo se pričeli na avtobusni postaji v Kočevju, kjer smo presenečeni gledali koliko ljudi prihaja z nahrbtniki in pohodnimi palicami. Kmalu smo ugotovili, da je to naš mladinski odsek, ki ima ravno tako ob istem času odhod iz avtobusne postaje. V tem času je prišel tudi naš novi načelnik oz. vodnik Žuk Toni in nas napotil na avtobus. Med vožnjo proti Žagi na Medvednjaku, kjer je bila naša izhodiščna točka, nas je vodnik Toni seznanjal s potjo, ki jo nameravamo prehoditi ter z osnovnimi pravili varne hoje. Ob prihodu na Žago je velika večina pohodnikov odšla po prvi žig na naši poti, nekateri pa smo si naložili nahrbtnike in odšli po cesti. Toni se nad našim pobegom ni prav nič jezil, ampak se samo nasmihal, saj je vedel, da bomo pot kmalu zgrešili, ker smo se veselo zabavali, namesto, da bi gledali markacije. Ravno to se je tudi zgodilo, ko nas je kar naenkrat Žuki poklical in vprašal, kam pa vi greste. Tako nas je dobil v skupino, katera se do konca poti ni več razdvajala. Pot nas je proti Goteniškemu Snežniku vodila mimo sakralnega obeležja, ki je še edino ohranjeno iz obdobja Auschpergov. Pri tem obeležju smo se malo ustavili in si izmenjali nekaj informacij o njegovem ohranjanju do današnjih časov. Tako smo prišli tudi na Goteniški Snežnik, kjer smo žigosali naše mape in naredili eno veselo gasilsko fotografijo. Pot smo hitro nadaljevali, ker je na vrhu močno pihalo, mi pa se nismo hoteli prehladiti. In že smo hiteli proti Taborski stani, kjer smo si najprej ogledali jamo in se seznanili z njeno zgodovino. Tudi tam smo žigosali naše mape, naredili gasilsko ter odhiteli na prireditveni prostor, kjer smo si privoščili malico iz nahrbtnika. Po krajšem počitku in šilcu žganja, nas je pot vodila naprej proti Šajbniku. Med potjo smo od našega novega načelnika vodnikov izvedeli, da bo Kočevska planinska pot na tem delu rahlo spremenila smer pohoda. Ker smo bili vsi precej radovedni, kje bo ta pot potekala, smo z vodnikom odšli po predvideni trasi in kamlu prišli do koče na Šajbniku. Ob prihodu sta nas prijazno pričakala lastnika koče Andreja in Milan Žagar ter nas pogostila z vročo kavo in mrzlim pivom. Ko smo se malo odpočili in razvedrili nas  je Toni pozval za gasilsko fotografijo ter povedal, da po nas že prihaja avtobus. Ob odhodu smo se gostiteljema zahvalili za sprejem in obljubili, da se kmalu zopet vidimo. Med potjo do avtobusa smo odšli še do razgledišča in si vsi očarani ogledali bližnje gore in vasi. Ob prihodu do avtobusa nas je pričakalo prijetno presenečenje, saj nas je čakala šoferka, s katero se nas je večina prvič peljala. Nato smo naredili postanek v Borovcu, kjer smo pobrali še en žig in nadaljevali pot do Štalcerjev. Tudi tam smo dobili še en žig, nato pa se v bifeju na prijetnem sončku odžejali in malo odpočili od naporne poti. Med potjo do Kočevja se nam je vodnik oz. novi načelnik vodnikov Žuk Toni zahvalil za udeležbo, nas pohvalil in pozval na naslednji pohod po Kočevski planinski poti, ki bo predvidoma naslednje leto.        žb

Več fotografij...


SPREMENJENI DATUMI NAŠIH POHODOV V APRILU, MAJU IN JUNIJU

Datum

Naziv izleta - pohoda

Čas (ur)

Težavnost

Izhodišče, vzpon, sestop

Vodnik,

pomočnik

30.04.

Interno letno izpopolnjevanje vodnikov (skupaj s PD Ribnica)

 

 

Planinska koča pri Sveti Ani na Mali gori

izvaja

Simon Figar

01.05.

GOLICA (1835 m)

5

Lahka tura

Planina pod Golico-koča-Golica, sestop po isti poti.

Peter Poje,

Jože Poje

06. in 07. 05.

Licenčno letno izpopolnjevanje vodnikov PZS

 

 

Koča pri Jelenovem studencu

Tone O.,Vida O. Branka R.

14.05.

LEPENATKA (1425 m) in VELIKI ROGATEC (1557 m)

4-5

Zahtevna tura

Sv. Lenart nad Gor. Gradom-Lepenatka-Vel. Rogatec-Sv. Lenart

Štefka Ule,

Vida Ofak

21.05.

23. KOSTELSKI POHOD

6-8

Lahka pot (kondicijsko zahtevna)

Fara -Stružnica-Kuželjska stena-Rake-Kuželj-Laze-Kosa-Fara

Vida Ofak,

Tomaž Špehar

28.05.

SREČANJE PLANINCEV MDO DOLENJSKE IN BELE KRAJINE KRAŠNJI VRH (PD METLIKA)

1 ali 3

Lahka tura

Radovica Krašnji vrh (1 ura); Metlika Krašnji vrh (3 ure)

Vodniki PD Kočevje in organizator

04.06.

BRANA (2253 m)

9-10

zahtevna tura

Kamniška Bistrica-Kamniško sedlo-Brana, sestop po isti poti

Peter Poje,

Tone Ožbold

11.06

ZLATOROGOVA TRANSVERZALA (KOČA PRI JELEN. STUDENCU)

1

Lahka tura

Kočevje (Podgorska ulica) - Koča pri Jelenovem studencu

Vodniki PD in organizator


Dobrča, 19.03.2016

V soboto, 19.03.2016, smo se podali na Dobrčo. Zbralo se nas je osem, za dva osebna avtomobila. V krasnem sončnem jutru smo pot začeli pred cerkvijo Sv. Neže v Brezjah pri Tržiču. Pot nas je vodila sprva po cesti, pa po kolovozu, ter po poti skozi gozd, po grebenu do razgledišča in vzletišča jadralnih padalcev ter dalje, v strmih ključih po južnem pobočju Dobrče, po katerem smo v pravi zimski idili prikolovratili na vrh. Sprva pot ni bila videti prav nič zimska, višje pa smo kmalu naleteli na sneg ter v senčnih legah praskali po trdi podlagi, na prisojah pa smo se marsikje globoko pogreznili v debelo snežno odejo, ki jo je toplo sonce že precej zmehčalo. Razgled je bil res lep, mraza tudi ni bilo, še veter nam je prizanesel. Na vrhu pa se vseeno nismo dolgo mudili, čakala nas je zaslužena malica v Koči na Dobrči. Po daljšem postanku in odlični hrani smo se kar neradi poslovili in se podali v dolino.   sf

Več fotografij...


Izpopolnjevanje v zimskih razmerah v Koči v Grohotu pod Raduho

Med 12. in 13. marcem 2016 je v Koči v Grohotu pod Raduho potekalo licenčno izpopolnjevanje PZS v organizaciji MDO PD Koroške, ki sva se ga udeležila tudi midva s Tonetom. Hriboviti svet nad Solčavo naju je sprejel v popolni zimski preobleki in že vožnja do kmetije Bukovnik, od koder sva pot nadaljevala do Koče v Grohotu, je bila svojevrstna snežna tura. V hribih so zimske razmere, kljub pomladnemu pridihu, ki ga je v dolini vsak dan bolj čutiti. Od kmetije sva pot nadaljevala s pretežkima nahrbtnikoma, kočo pa, ob občasnem vdiranju v snežno podlago, dosegla po slabi uri hoje.

Program izpopolnjevanja je bil raznolik in pester. V teoretičnem delu smo ponovili tehniko izdelave in gibanja ob vrvni ograji v snegu, poslušali predavanje mlade zdravnice o omrzlinah in podhladitvi ter preprečevanju njihovega nastanka ter prvi pomoči če do njih pride, utrdili znanje o pripravi na turo in o orientaciji na snežni turi, ter poslušali predavanje vodje izpopolnjevanja o uporabi mobilnega telefona v gorah. V praktičnem delu smo se predvsem privajali na mraz, saj je jutro postreglo z nič kaj prijetnim vetrom, ki je s seboj nosil precejšnje količine snežnih kristalov, ki so grizli lica. Od koče se zaradi znatne nevarnosti snežnih plazov nismo kaj dosti oddaljevali, gibanje pa je praktično onemogočala meter in pol debela snežna odeja z zgornjima dvema tretjinama nepredelanega snega, v katerega smo se ob neprevidnih korakih vdirali globoko čez kolena. Vadili smo na treh deloviščih; na prvem iskanje zasutega z žolno, na drugem prerez snežne odeje, na tretjem pa izdelavo sidrišč v snegu.

Po zaključku izpopolnjevanja sva se s Tonetom, ob občasnem vdiranju v snežno podlago, podala na pot do kmetije Bukovnik, kjer naju je čakal rahlo poledenel avto, od tam pa nadaljevala pot domov.     simon

Več fotografij...


ZBOR ČLANOV PLANINSKEGA DRUŠTVA KOČEVJE

26. februar 2016

Kot že kar nekaj let, je tudi letošnji občni zbor potekal v restavraciji Marof. Poleg tem, ki so obravnavane na običajnem zboru, je bil letošnji tudi volilni. Prišlo je do kar nekaj pomembnih sprememb, saj so svoje položaje zapustili nekateri pomembni člani, ki so v preteklosti oblikovali podobo društva.

Z mesta predsednika je odšel Franc Janež, ki je bi na tem mestu zadnjih 12 let. Prevzel je mesto predsednik nadzornega odbora. Od tu se je umaknil Janez Merhar, starosta v našem društvu, ki je v svojem dolgoletnem staležu opravljaj vrsto odgovornih funkcij. Večkrat je bil predsednik ali podpredsednik društva, kot predsednik gradbenega odbora je vodil dela na vseh večjih obnovah ali izgradnji na planinski postojanki. Zadnjih 12 let je bil predsednik nadzornega odbora. Ivan upamo, da nas ne boš pozabil, in se nam kakšen torek pridružil v pisarni na prijetnem klepetu.

Z mesta načelnika vodniškega odseka se je umaknil Tone Ožbold, ki je ta odsek vodil resnično dolgo. V tem času (več kot 20 let) so bili doseženi pomembni uspehi na področju planinstva. Vsi pohodi in ture so bili vodeni z veliko mero strokovnosti in  brez večje nesreče na samem pohodu. Kot vodnik ostaja Tone še naprej v društvu, kot član vodniškega odseka, tako da se bomo še srečevali na planinskih poteh, ter ostalih akcijah društva.

Vsem trem še enkrat iskrena zahvala za vse kar so doprinesli k uspešnemu delu društva.

Sicer pa so volitve potekale skladno s statutom in so bili posebej voljeni predsednik društva, zaprta lista s člani upravnega odbora (UO), člani nadzornega odbora (NO) in člani častnega razsodišča (ČR). Soglasno so bili izvoljeni:

Za predsednika PD Kočevje dosedanji podpredsednik: Milan Mlakar

Člani UO PD: Mojca Aupič, Judita Praznik, Stane Vidovič, Toni Žuk, Terezija Levstik, Janez Javoršek, Marjan Ule, Boris Zadravec, Željko Bistrovič, Darko Lipovac, Marko Fabijan in Bojan Briški.

Člani NO: Franc Janež, Štefka Ule, Ana Kužnik

Člani ČR: Franc Walter Šturm, Marinka Špolar, Marjan Kurtalj

Vsem izvoljenim želim uspešno delo v prihajajočem mandatu.

Sicer pa je bilo pred volitvami opravljeno še eno pomembno delo. Ustanovljena je bila Turno-kolesarska sekcija v našem društvu. Kočevska je s svojimi številnimi gozdnimi cestami, potmi  in vlakami idealen kraj za izvajanje te dejavnosti. V letošnjem letu nas bo dosegla Slovenska turno-kolesarska transverzala in Kočevje bo ena od pomembnejših postojank na tem področju. Pri pripravi pa aktivno sodeluje tudi Kolesarsko društvo Melamin, njihov predsednik je postal tudi član UO PD Kočevje.

Sicer pa je zbor društva potekal v prepolni dvorani, poslušali smo predavanje o trekingu v Patagonskih gorah, poslušali smo poročila predsednika ter načelnikov odborov, podelili priznanja, ter poslušali laskava priznanja številnih gostov na zboru. Sledila je večerja in ples ob zvokih ansambla Srčev As.

Na koncu je prav, da podamo še seznam dobitnikov priznanj:

1.  Društveno priznanje:

Simon Figar, Ana Kužnik, Tomaž Špehar, Dušan Poje, Roman Cebin, Andreja Žagar, Matej Muhvič, Mateja Rančigaj, Marina Erjavec

2.  Priznanja PZS:

a. Bronasti častni znak: Željko Bistrovič, Mladen Gligič, Darko Lipovac, Dušan Mikulič

b. Srebrni častni znak: Mojca Aupič, Andrija Markovčič, Štefka Ule, Milan Žagar

c. Zlati častni znak: Franc Walter Šturm

3.  Dobitniki priznanj v kategoriji Najpohodniki do Koče pri Jelenovem studencu:

a. Ženske:

1. mesto Zinka Mlakar, 2. mesto Mira Škoda, 3. mesto Kristina Šneler

b. Moški:

1. mesto Hinko Butkovič, 2. mesto Darko Lipovac, 3. mesto Jure Jarh.

Iskrene čestitke vsem dobitnikom priznanj.

Za Planinsko društvo Kočevje Milan Mlakar

Fotografije z zbora, foto: Stane Vidovič


8. 2. 2016 - Mladi planinci PD Kočevje so pripravili kratek program za naš kulturni praznik. Več...


30. januarja 2016 - Planinci PD Kočevje na trdicionalnem pohodu po Cvičkovi poti. več...