KOČEVSKA PLANINSKA POT

Opis poti

Kočevska planinska pot ima izhodišče v Koči PD Kočevje pri Jelenovem studencu (850m, KT1). Pot se vzpne na Mestni vrh (1034m, KT2), dalje na vrh Fridrihštajn (978m, KT3) z razvalinami gradu Friderika Celjskega, Livoldski vrh (981m, KT4), spusti mimo Štalcerskega prevala (586m) po stari rimski cesti v vas Štalcerji (521m, KT5). Do tu se gibljemo ves čas po kraškem gozdnatem terenu z razgledišči na Mestnem vrhu in pod Livoldskim vrhom. Dalje gremo, potem ko prečkamo magistralno cesto Kočevje-Petrina, skozi vas Štalcerji in po stari cesti, deloma po travnikih in gozdu do vasi Morava (542m). Pred in za vasjo je nekaj polja, travnikov in senožeti z lepimi razgledi na južna pobočja Stojne, na hribčke Ajbik, Bolvik, Mošenik, Kapič, Krempo, Borovško goro in Goteniško pogorje.

Mimo kapelice na južnem delu Morave gremo v smeri proti jugu po kolovozu, v glavnem po ravnem gozdnatem kraškem terenu, polnem vrtač in udorov do roba udorne kotline z imenom Potok. To ime imajo voda in trije zaselki, voda je pritok reke Kolpe. Danes opuščene vasi ob Jarku ali Potoku, ki izvira nad Gorenjim Potokom, včasih imenovan Jasternik po gozdnem osamelcu, imajo še domača imena Pri Poljancu (Srednji Potok pod Suhorjem) in Lukovec (Dolenji Potok pod Podstenami).

Po gozdni cesti hodimo navzdol do zaselka Suhor (475m) in dalje do zaselka Podstene (356m). Na nasprotni strani in v zatrepu te stranske doline reke Kolpe, vidimo vasice in zaselke Gorenji Potok, Friškova Draga, Rajšele (Rajšole), Banja Loka, proti dnu doline pa razvaline delno obnovljenega gradu Kostel na vzpetini nad Kolpo in strma ostenja hribov nad Kolpo že na Hrvaškem. Od vasi Suhor do odcepa pri vasi Stelnik se je naši poti priključila »Kostelska Grajska pot«.

Kmalu se cesta približa potoku Potok in ob njem prispemo v zaselek Gorenja Žaga ob Kolpi (208m, KT6) z okrepčevalnico v bližini in prostorom za kampiranje. To je najnižja točka Kočevske planinske poti. Nadaljujemo naprej po asfaltni cesti v hrib na sedlo do razpotja in dalje levo do 5 minut oddaljenega Kostela (406m KT6). Ta obsega (trenutno zaprto) gostišče, turistično kočo, kompleks razvaline delno obnovljenega starega in novejšega gradu Kostel s cerkvico in stare stanovanjske hišice v sklopu Trga.

Po ogledu se vrnemo do razpotja in nadaljujemo po cesti navzgor čez zaselke Delač in Colnarji (460m). Tu prečkamo glavno magistralno cesto Kočevje-Petrina in gremo na nasprotni strani po slabšem kolovozu strmo v breg, dalje preko zaraščenih stelnikov in gozda se dvignemo na rob hriba, ki proti jugu strmo pada proti Kolpi. Na razgledišču se nam tu prvič odpre čudovit pogled proti jugu v dolino Kolpe in hribovje na hrvaški strani. Dvigujemo se ob robu hriba do najvišje točke Orlek (800m, KT7) in nato spustimo po gozdu do kolovoza in po njem levo do gozdne ceste, ki vodi iz Banja Loke v Stružnico. Zavijemo levo po gozdni cesti, nekaj sto metrov po njej in ponovno zavijemo po vlaki levo navzdol po gozdu na izpostavljen rob Planinske stene s prelepim razgledom proti jugu. Nadaljujemo desno ob robu po stezi do razvalin gradiča in žičnice na Stružnici. Tu se naša pot združi s Kostelsko planinsko potjo, ki pride z leve iz vasi Potok pri Fari. Krenemo desno po kolovozu do gozdne ceste in po njej levo do gozdnih koč na Stružnici.  Od tu dalje po cesti do odcepa levo v hrib (cesta nadaljuje desno navzdol do zaselka Rake) na vrh Kuželjske stene (874m, KT8) in navzdol po slabi stezici mimo naravnega okna v Kuželjski steni po gozdu in po kolovozu do križišča pred zaselkom Rake (560m). Tu levo nadaljuje Kostelska planinska pot po starem kolovozu navzdol do Kolpe, mi pa gremo desno po starem kolovozu v polkrogu okrog zaselka Rake na gozdno cesto, po njej desno navzgor do kamnoloma. Tu zapustimo cesto in gremo levo in dalje postopoma navzgor v gozd. Dvigamo se do gozdne ceste, ki pride z desne iz vasi Dolnja Briga. Po cesti gremo levo, kmalu ta preide v kolovoz in mimo visokih prež dalje po stezi na rob stene z novimi razgledi proti jugu in zahodu v dolino Kolpe. Nadaljujemo desno večinoma blizu roba stene skoraj do vrha hriba Borič (915m, KT9) in dalje, na drugi pomemben vrh v tem grebenu Krempa (942m, KT10). Na vsej poti se nam menjavajo lepi razgledi v smeri proti Kolpi,  proti Kuželjski steni, proti pragozdu in vrhu Krokar, Loški steni v Borovški gori, v daljavi pa vidimo Skrad, Skradski vrh, Drgomalj, Risnjak, Snježnik in občasno tudi Notranjski Snežnik. Pod nami so skalni izrastki Turna, greben Kobilice, slišimo vode Mirtoviškega potoka, vidimo cerkvico Sv. Ane, vasice Srobotnik, Mirtoviči, Bosljiva Loka, Grintovec in Ložec ob Kolpi.

Z vrha Krempe se spustimo v sedlo Krempa (866m). Tu levo navzdol stezica vodi v Bosljivo Loko ob Kolpi, oziroma v vasico Mirtoviči, naravnost navzgor pa v pragozd in na vrh Krokarja. Mi gremo desno navzdol po lazu in gozdu do travnika nad zaselkom Inlauf (700m) in dalje v vas Borovec (676m, KT22). Asfaltna cesta levo, povezuje Borovec z zaselkoma Ravne in Dragarji (od tu je v gradnji cesta do Osilnice) in dalje makadamska preko Medvedjeka z Loškim Potokom. Mi krenemo desno po asfaltni cesti v smeri Kočevska Reka in po nekaj sto metrih zavijemo levo v breg mimo zaselka Pleš po kolovozu pod Ravenskim vrhom, mimo razpadle Ravenske kapelice navzdol do jezu umetnega jezera, po jezu na nasprotno stran in dalje po stezi v hrib v vas Kočevska Reka (570m). Na križišču asfaltnih cest v Kočevski Reki izberemo smer Gotenica, gremo po cesti nekaj sto metrov in desno po gozdni cesti, ki kmalu preide v kolovoz in po travniku prispemo na asfaltno cesto, ravno v odcepu z makadamsko cesto, ki pelje skozi zaselek Koče. Gremo po njej mimo (nekdanjega) lovskega doma Koče (600m, KT23), nadaljujemo po gozdni cesti in po kakem kilometru zavijemo po kolovozu levo v hrib. Strmina se stopnjuje, prečkamo gozdno cesto nato zopet po vlaki in stezici na vrh Nagelbihl (918m, KT24) v pogorju Stojne. Od tu se, vseskozi po gozdu, izmenoma dvigamo in spuščamo, mimo Globoke doline, Ledene jame do gozdne ceste, po njej levo do približno 15 minut oddaljene Koče pri Jelenovem studencu, izhodiščni točki naše Kočevske planinske poti.

S prehojenim delom pravkar opisane poti smo si prislužili značko MALE KOČEVSKE PLANINSKE POTI.

 

Opis poti Velike Kočevske planinske poti nadaljujemo s sedla Krempe v smeri urinega kazalca. S sedla  gremo v smeri proti Krokarju (smerna tabla) navzgor po vdelani stezici, občasno tik ob robu prepadov. Pod vrhom Krokarja se odcepimo vodoravno, desno in od tu počasi spuščamo po stezi ob robu pragozda Krokar pod Kameno steno in Cerkom do križišča poti. Tu nam z desne navzgor prispe markiran pristop iz smeri Ravne (smerna tabla), mi gremo dalje po stezi preko suhe struge potoka rahlo navzgor do potočka, tu v polkrogu levo do traktorske vlake in po njej navzgor do obračališča na slepi gozdni cesti v Borovški gori, po cesti dalje do odcepa in po traktorski vlaki in stezi proti vrhu Cerka (1190m, KT11). To je najvišji vrh Borovške gore z lepim razgledom na Ravne, Borovec, Moravo, Štalcerje itd.

S Cerka se vrnemo po isti poti do odcepa gozdne ceste in po njej dalje levo navzdol mimo prvega križišča, tu desno do pomembnega drugega križišča cest pri spomeniku partizanski bolnici pod Možem  (smerne table). Od tu obiščemo najprej Firstov  rep po gozdni cesti levo do konca ceste pri kamnolomu in dalje po traktorski vlaki do prepadnega roba, ob njem po stezici navzdol do večje skale, kjer je žig Firstovega repa (1002m, KT12). Če nadaljujemo navzdol po brezpotju oziroma komaj vidni stezici, pridemo v približno 20 minutah na rob Loške stene (875m) odkoder so čudoviti razgledi na vse tri strani. Od tu se vrnemo po isti poti skoraj do križišča poti pri spomeniku bolnice in krenemo malo pred križiščem strmo po kolovozu levo navzgor (smerna tabla), mimo vrha Mož in po stezi do roba stene. Tudi od tu se nam odprejo lepi razgledi v dolino Kolpe. Smo blizu kraja Votla luknja, zanimiva jama v strmem ostenju med Možem in Strmo Rebrijo. Od tu po traktorski vlaki navzdol do gozdne ceste, po njej levo sto metrov in pridemo na novo cesto, ki pelje proti Osilnici. Gremo v levo in nato takoj desno navzdol po traktorski vlaki. Dospemo na Bezgarsko planino  na kateri se nahaja nekaj krmišč za divjad, nekaj dobrih visokih prež, ograjena njivica ter manjša brunarica. Takoj levo ob  izstopu iz gozda najdemo staro vodno zajetje. Z leve se nam priključi tudi markirana pristopna pot iz Osilnice preko vasi Bezgovica in Čačič (smerne table). Mi gremo preko senožeti desno, prispemo do daljnovoda visoke napetosti in po izpostavljeni stezici ob daljnovodu do kolovoza v gozd, navzdol do prostrane gozdne livade Dragarji, na kateri sta dve propadajoči zgradbi.   

Ob poti levo pod nami se nahaja stranska dolina potoka Belica, pritoka Čabranke. Markirani kolovoz in steza nas privedeta do gozdne ceste, po njej desno naprej do prve gozdne jase, tu zavijemo s ceste po stezi levo strmo v hrib (smerna tabla). Dospemo do gozdne ceste, ki pelje iz Borovca preko Raven in Medvedjeka v Drago in Loški Potok. Nadaljujemo levo po cesti in jo kmalu zapustimo v levo navzgor po traktorski vlaki (smerna tabla), po žlebini se še enkrat vrnemo na gozdno cesto, da obiščemo spomenik partizanski tiskarni Triglav, ki je tu delovala v času vojne. Gozdno cesto ponovno zapustimo levo navzdol, prispemo v kotanjo in po njej mimo gozdnih luž (napajališče za divjad) na koncu v hrib do gozdne ceste, na katero prispemo tik ob gozdni koči. Od tu je speljan slepi markirani odcep k Taborski jami pod Taborsko steno (922m, KT13). Z leve nam prispe tudi markiran pristop iz vasi Žurge mimo Žurgarske stene. Od gozdne koče naša pot vodi desno do glavne gozdne ceste (50m) in po njej desno do ostrega desnega ovinka. Tu zapustimo cesto levo po traktorski  vlaki strmo v hrib do naslednje traktorske vlake in po njej levo v hrib do sedelca, tu desno po stezici do gozdne ceste, po njej desno in prav kmalu cesto zapustimo levo v hrib po traktorski vlaki. Naši markirani poti se pod vrhom Goteniškega Snežnika pridruži markirana pot iz Kočevske Reke (smerna tabla). Na tem spoju levo strmo v hrib in že smo na Goteniškem Snežniku (1289m, KT14), najvišji točki naše poti. Lepi razgledi na Stojno, Gotenico, Grčarsko – Rakitniško polje in ribniško Malo goro.

Po markirani stezi in traktorski vlaki stopamo navzdol v smeri sever do gozdne ceste in dalje levo po njej navzdol, v prvem križišču cest desno in po cesti dalje. Kmalu smo pri odcepu, kjer cesto v desno zapusti markirana vlaka in steza preko Kamenega zidu v Gotenico. Mi nadaljujemo po cesti naprej do odcepa s ceste v levo po traktorski vlaki navzdol (smerna tabla Medvedjek) do križišča gozdnih vlak. Naravnost naprej vodi vlaka v naselje Medvedjek, mi pa zavijemo v desno po vlaki rahlo navzdol do gozdne ceste in po njej desno do križišča gozdnih cest. Po cesti gremo naravnost naprej in že smo pri drugem križišču gozdnih cest, na desni zagledamo gozdarsko koča in nadstrešek s kuriščem, to je Žaga Medvedjek (980m, KT15). Žaga je opuščena, v hribu za kočo najdemo še dva velika vodna rezervoarja. Nadaljujemo po cesti naravnost naprej v smeri severozahod, mimo spominskega križa in kmalu zavijemo s ceste desno v hrib po stezici, ki nas privede kmalu zopet na gozdno cesto. V naslednjem križišču ne gremo desno, ampak naravnost v smeri severozahod. Nadaljujemo po cesti približno 4 km. Nahajamo se v Goteniški  gori, ki se razteza v podaljšku ribniške Velike gore od Debelega vrha na severozahodu preko Sušnega vrha, Goteniškega vrha vse do Medvedjeka. Na nekaterih mestih se nam s ceste odpre lep razgled na Notranjski Snežnik (krasi ga bel vrh vsaj sedem mesecev v letu), na vasi v Dragarski dolini (Trava, Srednja vas, Draga, Podpreska) in Travljansko goro. Ob cesti desno gremo mimo visokih lovskih prež. Na predelu poti od Sušnega vrha do Medvedjeka  vodi naša pot po isti trasi kot Loško-potoška planinska pot. Končno naša pot zapusti gozdno cesto desno navzgor (smerna tabla) po kolovozni poti. Na križišču poti zavijemo v levo  po slepem odcepu poti do Sušnega vrha (1231m, KT16). Z vrha , kjer ni razgleda, se vrnemo po isti poti do križišča in od tu nadaljujemo levo preko sedla po traktorski vlaki navzdol do gozdne ceste, jo prečkamo in po stezici in vlaki navzdol po pobočju hriba  v smeri vzhod, nato strmo navzdol v smeri sever in zopet prispemo na križišče gozdnih cest. Krenemo levo navzdol (smerna tabla) po gozdni cesti do gozdne jase. Spodaj zagledamo gozdarsko naselje Glažuta, zadaj pa ribniško Veliko goro in v njej skalno ostenje Velika in Mala Bela stena. Še nekaj sto metrov po cesti navzdol in prispemo pred gozdarsko naselje Glažuta (770m, KT17), ki je trenutno zaprto. Glažuta je postala znana leta 1835, ko je knez Auersperg  tu zgradil steklarno, ki pa je že leta 1855 prenehala obratovati. Leta 1871 je tu začela obratovati parna žaga, ena od štirih večjih v bližnji okolici.  Po drugi svetovni vojni žage niso obnovili, nastal pa je tu lep gozdarski obrat, ki pa je na žalost danes zaprt in propada.

Od Glažute do Jasnice preko Grčaric naša pot poteka skupaj z Ribniško planinsko potjo. Od Glažute do Grčaric hodimo stalno po gozdni cesti. Ob bifeju v Grčaricah (519m, KT18) je kontrolna točka naše poti. Iz Grčaric vodi naša pot kilometer po asfaltni cesti levo proti Rakitnici – Ribnici. Malo dalje od odcepa v vas Grčarske Ravne zavijemo po slabši gozdni cesti desno, rahlo v hrib, kmalu prečkamo asfaltno cesto Jelendol – Mlaka – Kočevska Reka, gremo dalje po traktorski vlaki blago v hrib mimo krmišča in visoke preže do gozdne ceste, jo prečkamo in dalje po traktorski vlaki   do naslednje gozdne ceste. Mi gremo v križišču cest levo dalje. Desno v breg vodi cesta do dobrih 200 m oddaljenega gradiča Strmec. V naslednjem križišču gozdnih cest zavijemo v desno in pri naslednjem križišču v levo. Kmalu zapustimo gozdno cesto po vlaki desno v hrib in po gozdu po ravnem in nato strmo navzdol. Zopet prispemo na gozdno cesto v križišču – trije odcepi. Mi gremo v smeri sever (srednja cesta) po gozdni cesti, prečkamo ovinek in po gozdni cesti prispemo do magistralne ceste Ljubljana–Kočevje v kraju Jasnica. Previdno prečkamo cesto, gremo nekaj metrov v hrib ter desno po stari cesti in kmalu pridemo do motela Jasnica (500m, KT19) (jedača, pijača, prenočišče, telefon, avtobusna postaja).

Od motela Jasnica gremo do koče pri Jelenovem studencu po pogorju Stojna, ki se vleče v dinarski smeri od severozahoda pri Rakitnici, mimo Kočevja na vzhodni strani, do jugovzhoda preko Štalcerskega prevala pa s svojim podaljškom prav do Kolpe. Pri motelu Jasnica prečkamo cesto in z avtobusnega postajališča zavijemo po stezi preko travnika v hrib v smeri jug, prečkamo na poti do vrha štiri gozdne ceste in končno prispemo na Slovenski vrh (1040m, KT20), na katerem stoji antenski stolp. Z vrha (brez posebnega razgleda) se spuščamo v smeri jug, prečkamo gozdno cesto in prispemo na slabšo gozdno cesto, ji sledimo do konca in levo po traktorskih vlakah na drugo gozdno cesto. Po cesti levo do dveh starih jelk (v dolini desno so 3 gozdne koče imenovane bivaki) in tu desno po stezi v hrib v smeri jugovzhod in kasneje jug. Prispemo na gozdno cesto, po njej desno do obračališča na koncu ceste in dalje po kolovozu in po strmi stezici v breg. Kmalu smo na vrhu Ledenik (1068m, KT21), najvišjem vrhu Stojne. V času, ko je drevje brez listja, se z Ledenika na zahodu vidi Notranjski Snežnik. Sicer s samega vrha ni razgleda. Spustimo se strmo po stezici v loku v levo do kolovoza in po njem do gozdne ceste, tu levo po cesti dalje mimo dveh cestnih odcepov,  gremo vsakokrat levo in sekamo ovinek s ceste desno po stezi v gozd, najprej navzdol, nato navzgor in že smo ponovno na gozdni cesti. Tu gremo dalje desno (ob cesti levo se nahaja Mostna jama) in v križišču levo po cesti (smerna tabla) do cestne zapore, tu dalje navzdol do Koče pri Jelenovem studencu. S tem smo zaključili – prehodili vso Kočevsko planinsko pot, za kar smo porabili  v povprečju pet do šest dni.

Za celotno pot smo si prislužili značko velike kočevske planinske poti.

 

Kontrolne točke in orientacijski časi hoje po Kočevski planinski poti

Kontrolna točka

Naziv kontrolne točke/ dnevne etape

Nadmorska višina (m)

Mesto žiga

Čas hoje (ur  min.)

          Dnevna etapa: Koča pri Jelenovem studencu – grad Kostel                 6    35

KT 1

Koča PD pri Jelen. studencu

850

v (ob) koči PD

 

KT 2

MESTNI VRH

1034

na vrhu

  0    20

KT 3

FRIDRIHŠTAJN

978

na vrhu

  0    40

KT 4

LIVOLDSKI VRH

981

na vrhu

  0    30

KT 5

ŠTALCERJI

521

v (ob) bifeju

  1    45

KT 6

ŽAGA

208

v (ob) bifeju?

  2    50

 

ali (in) KOSTEL

406

v (ob) bifeju?

  0    30

          Dnevna etapa: grad Kostel – sedlo Krempa (Borovec)                        8    50 

KT 7

ORLEK

800

na vrhu

 2    00

KT 8

KUŽELJSKA STENA

874

na vrhu

 2    30

KT 9

BORIČ

915

pod vrhom

 2    30

KT 10

KREMPA

942

na vrhu

 1    50

          Dnevna etapa: (Borovec) sedlo Krempa –Žaga Medvedjek               11     50

KT 11

CERK

1190

na vrhu

  3    10

KT 12

FIRSTOV REP

1002

na skali

  1    10

KT 13

TABORSKA STENA (JAMA)

922

v jami-vhod

  4    00

KT 14

GOTENIŠKI SNEŽNIK

1289

na vrhu

  1    30

KT 15

MEDVEDJEK-ŽAGA

980

pri koči

  2    00

          Dnevna etapa: Žaga Medvedjek – motel Jasnica                                   8    15    

KT 16

SUŠNI VRH

1231

na vrhu

  2    30

KT 17

GLAŽUTA

770

ob objektu

  1    45

KT 18

GRČARICE

519

ob bifeju

  2    00 

KT 19

JASNICA

500

ob motelu

  2    00

          Dnevna etapa: motel Jasnica – Koča PD pri Jelenovem studencu       4    15

KT 20

SLOVENSKI VRH

1040

na vrhu

  1    45

KT 21

LEDENIK

1072

na vrhu

  1    30

(KT 1)

Koča PD pri Jelen. studencu

850

v (ob) koči

  1    00

          Dnevna etapa: Krempa - Koča PD pri Jelenovem studencu                 5    10

(KT 10)

KREMPA

942

na vrhu

 

KT 22

BOROVEC

676

na stavbi

  0    30

KT 23

LOVSKI DOM KOČE

600

Ob domu

  2    30

KT 24

NAGELBIHL

918

Na vrhu

  1    10

(KT 1)

Koča PD pri Jelen. studencu

850

v (ob) koči

  1    00

 

Ostale informacije o poti 

1.      Skupno število kontrolnih točk: 24 (25)

2.      Najvišja točka poti: Goteniški Snežnik 1289 m 

3.      Najnižja točka poti: Gorenja Žaga ob Kolpi 208 m 

4.      Mesta kjer je možno nabaviti hrano in (ali) pijačo: Kočevje, koča PD Kočevje pri Jelenovem studencu na Stojni, ob sobotah, nedeljah in praznikih skozi celo leto, Štalcerji (bife, trgovina, telefon), Morava (bife, trgovina), Gorenja Žaga (bife telefon), Kostel (gostišče – samo poleti, telefon), Ravne pri Borovcu, Kočevska Reka (gostišče, trgovina, pošta, policija), bife Grčarice, motel Jasnica. 

5.      Možnosti prenočevanja: Kočevje - hotel Valentin, motel Jezero; motel Jasnica med Dolenjo vasjo in Kočevjem, koča PD Kočevje pri Jelenovem studencu. Grajsko gostišče v Kostelu (trenutno zaprto); Lovski dom Koče pri Kočevski Reki (trenutno zaprto), Kmetija odprtih vrat Jurjevič, Ravne (po dogovoru), Gostišče Kovač Osilnica. 

6.      Dostopi do poti z vozili po asfaltnih, makadamskih ali gozdnih cestah: Kočevje, Štalcerski preval, vasi Štalcerji, Morava, Suhor, Podstene, Gorenja Žaga, Kostel, Colnarji, zaselek Stružnica (iz Banja Loke), zaselek Rake, obračališče za Kapičem (iz Stružnice ali iz Spodnje Brige), obračališče zahodno od Boriča (iz Spodnje Brige ali Borovca ali iz Inlaufa), vasi Borovec, iz nove ceste proti Osilnici pri Dragarjih in Bezgarski planini, Kočevska Reka, odcep za lovski dom Koče, koča PD Kočevje pri Jelenovem studencu, gozdna koča pod Fridrihštajnom, Medvedjek. 

7.      Kje lahko vedrimo v slučaju slabega vremena: Na vseh mestih pod točko 4 in še: 

·        V vseh vaseh in zaselkih ob poti ter:

·        ob cesti pred Fridrihštajnom je gozdna koča,

·        pet minut hoda severno od razvalin gradu Stružnica se nahaja lovska koča z lopo in kuriščem last LD Banja Loka,

·        na Rakah sta dve obnovljeni hiši, ki pa nista stalno naseljeni,

·        v predelu med Rakami in Boričem je nekaj pokritih lovskih visokih prež na drevesih,

·        zahodno od vrha Boriča je kočica-bivak LD Osilnica z nadstreškom,

·        v zaselku Inlauf je več hiš,

·        Pod Cerkom v jugozahodni smeri sta na koncu ceste dve nekdanji gozdarski koči,

·        na Bezgarski planini je velika visoka preža, brunarica in nekaj krmišč,

·        v Dragarjih sta dve gozdarski koči,

·        pred Taborsko steno je gozdarska koča,

·        v naselju Medvedjek je več praznih nadstreškov,

·        pri Žagi Medvedjek se nahaja ob gozdarski koči pokrito kurišče,

·        v Glažuti je opuščeno gozdarsko naselje,

·        pod Strmcem je krmišče za divjad,

·        pod Slovenskim vrhom je gozdarska koča.

·        med Slovenskim vrhom in Ledenikom so bivaki z nadstrešnicami

8.      Predvidena poraba časa:

·        za Malo kočevsko planinsko pot: 2 do 3 dni zmerne hoje pri 9 do 12 urah hoje dnevno,

·        za celotno Kočevsko planinsko pot pa 5 do 6 dni.

9.      Dostopi do Koče PD pri Jelenovem studencu v Stojni: Obstajata dva glavna markirana peš pristopa:

·        pristop po Grajski poti in po južni strani Mestnega vrha – 1 ura do 1 ura 15 minut hoje,

·        pristop po bolj strmi in krajši Kalanovi poti traja 1 uro,

·        pristop z motornimi vozili po gozdnih cestah mimo "Romanove koče" do parkirišča nad kočo. Vse poti so markirane in na križiščih ter odcepih označene s smernimi tablami. Na Grajski poti so oznake Knafelčeva markacija in do sedla tudi gozdarska grajska markacija (stilizirana trdnjava), ta vodi direktno na vrh Fridrihštajna do razvalin gradu.

10.  Ostali markirani pristopi na kočevsko planinsko pot:

·        Vas Potok ob Kolpi - Stružnica 2 uri,

·        vas Srobotnik (Rački potok) ob Kolpi - Rake 1 ura 30 minut,

·        vas Bosljiva Loka ob Kolpi ali Mirtoviči – sedlo Krempa 3 ure,

·        vas Ravne pri Borovcu v smeri Cerk ali Krempa 15 minut,

·        vas Čačič (Bezgovica) nad Osilnico – Dragarji 2 uri 30 minut,

·        vas Žurge nad Belico – Taborska stena 1 ura,

·        Kočevska Reka – Goteniški Snežnik 2 uri 30 minut,

11.  Rastlinski in živalski svet:

·        Pretežni del poti je speljan po gozdu. Tega sestavljata pretežno bukev, smreka in jelka. Vendar je najti tudi ostale drevesne vrste od borovca, jesena, bresta, javorja, breze, hrasta, jerebike, črnega gabra, leske, vrbe, jelše in trepetlike. Na nekaj mestih nad Kolpo cvetijo narcise, teloh, zvonček, kronce, dobiti pa je tudi svišč in rododendron. Pogosta sta čemaž, ruj in tudi repuh. Na južnih pobočjih Borovške gore nad Kolpo in Kamenega zidu pod Goteniškim Snežnikom so doma nekatere sicer prav redke termofilne pa tudi glacialne rastlinske vrste.

·        Posebnost v celotnih ostenjih nad Kolpo in Čabranko so gamsi, tudi kak par orlov in krokarji. Medved, volk in ris imajo tu svoja več ali manj stalna bivališča. Srnjad in jelenjad je tu najbolj pogosta divjad. Precej je divjih prašičev, lisic in tudi nekaj divjih mačk. Prav posebno doživetje pa je v septembru in oktobru jelenov ruk in polharjenje. 

12.  Ostale zanimivosti ob poti:

·        Koča PD Kočevje pri Jelenovem studencu v Stojni je bila odprta leta 1955 kot predelana gozdarska koča. Temeljito prenovljena je bila v letih 1998 do 2000. Leži v mirni dolinici pod Mestnim vrhom. Do nje vodita iz Kočevja markirani Kalanova pot in Grajska pot, možno pa jo je obiskati tudi z motornimi vozili in gorskimi kolesi. V njeni bližini se nahajajo Eleonorina jama, Jama treh bratov in Ledena jama. Je izhodišče za bližnje vrhove Ledenik, Mestni vrh, Fridrihštajn, Livoldski vrh, Požgani hrib in Nagelbihl. V bližini koče je Jelenov studenec, igrišča za otroke ter prostori za ognjišča na prostem - taborni ogenj.

·        Mestni vrh (1034 m) je drugi najvišji vrh v pogorju Stojna. Oddaljen je 30 minut zmerne hoje od koče pri Jelenovem studencu. Z njega je lep razgled v smeri proti Rogu in na Kočevsko kotlino, v lepih čistih dneh pa se vidijo Julijske Alpe s Triglavom, Kamniške Alpe, Zasavsko hribovje in Gorjanci. Na vrhu je imela italijanska vojska med II. svetovno vojno postojanko-sistem bunkerjev s stalno posadko, povezano s Kočevjem z vlečno tirno žičnico z vagončkom. Pred in po II. svetovni vojni je bil na vrhu nekaj časa lesen razgledni stolp, danes pa je na vrhu manjše leseno vzletišče za zmajarje, ki pa tudi propada.

·        Fridrihštajn (970 m) je vrh v pogorju Stojne na katerem so razvaline gradu Fridrihštajn, ki je bil zgrajen l. 1425 in je povezan z zgodbo o Frideriku Celjskem in njegovi Veroniki iz Deseniča. Od koče pri Jelenovem studencu je 40 minut hoda. Zadnja leta potekajo dela na delni restavraciji gradu. Okoli leta 1960 so nameravali iz Kočevja speljati žičnico v sedlo med Fridrihštajnom in Mestnim vrhom, vendar so načrt opustili, na to pa nas spominjajo še posamezni betonski temelji za nosilce žičnice. Leta 2000 je bila na Fridrihštajn z zahodne strani speljana zelo zahtevna plezalna pot.

·        Livoldski vrh (994 m). 5 minut hoda pod vrhom s SV smer je lepo razgledišče od kjer se vidi celoten kompleks ribniško-kočevskega kraškega polja z Malo goro in Rogom.

·        Štalcerji in Morava sta vasi ob cesti Ljubljana, Kočevje, Petrina, Delnice, Reka. V Štalcerjih je odcep ceste za smer Kočevska Reka, (Osilnica) in Gotenica. V obeh vaseh so trgovina, gostilna, avtobusno postajališče in telefonska govorilnica. Takoj po drugi svetovni vojni je bil tu pretežno kmečki živelj, danes sta vasi polni novih ali povsem obnovljenih hiš, ljudje pa so zaposleni pretežno v Kočevski Reki in Kočevju, razvitih pa je tudi že nekaj obrti in drobnega gospodarstva. Moravi rečejo Kostelci Omrava, saj na začetku domačih besed ne poznajo "M-ja" pred samoglasnikom (n. pr. marela - omrela).

·        Zahodno od Morave se nahajata dve ponorni dolini, zatrep potoka Mokri potok in Mošenik. Z opustitvijo vasi Mokri potok in Sadni hrib postajata vse težje dostopna, saj se zaraščata. Prva se imenuje Miževka (Milžunk), druga pa je ponikalnica potoka Mošenik z imenom Malence. Nekoč sta na obeh teh mestih stali opekarni za lokalne potrebe. Miževka je sedaj gozdni rezervat predvsem za varovanje ekosistema kraškega potoka z zatrepom.

·        Suhor je že skoraj opuščena vasica na severnih strminah stranskega potoka Kolpe z imenom Potok. Na zakraseli pogozdeni kraški planoti nad vasjo v smeri proti zaselku Ograja in v neposredni bližini same vasi se nahaja cela vrsta kraških jam. Ledena jama nad Suhorjem in Kenina (kunina) jama sta obe ledeni jami, Lukova jama se nahaja na samem zgornjem robu ostenja nad vasico Podstene, Jame pod Klanci ležijo nekaj sto metrov nad vasjo Suhor, to je brezno dolgo kakih sto metrov.  Ajbelska jama se nahaja blizu vasi Ajbel. Prepadna jama pri Suhorju leži nekako na sredi med Suhorjem in Ograjo in je ena najglobljih jam na Dolenjskem (184 m), dolga 1080 m, vhod ima na n.v. 525 m.

·        Podstene so vas na severni strani doline Potok, ki je stranska dolina reke Kolpe. Za vasjo pod steno se nahaja cerkvica Sv.Duha s pokopališčem. Vas skoraj ni več stalno poseljena. Gozdna cesta, ki se začne malo za Moravo, pelje po pobočju udorne doline čez Suhor in Podstene do Gorenje Žage ob Kolpi.

·        Gorenja Žaga ob Kolpi je zaselek z bifejem, križiščem cest proti Fari, proti Dolu in Starem trgu, proti gradu Kostel in proti Suhorju ter Moravi. Vse žage, po katerih sta dobila ime zaselka Gorenja in Dolenja Žaga, so opuščene in porušene. V Gorenji Žagi je kamp in telefonska govorilnica. V poletnem času je to prijeten kraj za kopanje v eni še redkih čistih rek Slovenije. Možnosti so tudi za čolnarjenje in ribolov, skratka zaselek se razvija v manjši turistični kraj. Pri Dolenji Žagi sta jami Kobilja jama in jama Kotnica (ali Jelovička jama). Nad Grgljem oziroma pod  Verdrengom je Jama treh bratov v kateri so našli kozorogove kosti iz ledene dobe. Blizu Škrilja (Kostelsko: Zdihovo) je Turkova jama, v kateri so se skrivali pred Turki prebivalci Škrilja. Jamo Bilpo je poznal že Valvasor, tu odteka  podzemna reka Rinža v Kolpo. Pod Volčjo steno nad Bilpo je l. 1944 delovala baza Znanstvenega inštituta pri SNOS-u (baza 13/23).

·        Grad Kostel je deloma razvalina, deloma restavriran, nekdaj mogočen grad, drugi največji na ozemlju današnje Slovenije, takoj za Celjskim. Po gradu je dobil ime tudi Trg. Razločno je videti dvoje obzidij, obe sta razvalini. Med njima je cerkvica. Grad je bil prvič omenjen leta 1313 in je bil eden od stebrov obrambe pred Turki. Ti so leta 1578 z zvijačo vdrli v Trg in ga uničili. Grad so leta 1809 požgali francoski vojaki, ker so Kostelci napadli Francoze. Tudi tu zadnja leta potekajo dela na delni restavraciji gradu, kar je lepo videti z magistralne ceste Kočevje Petrina.

·        Colnarji je zaselek ob glavni cesti. Ime ima po mitničarju, gotovo z mitnice pri "Avžlaku" v Pirčah. Od tu je lep razgled na grad Kostel in reko Kolpo. Pod Colnarji je zaselek Delač rojstni kraj kulturnega delavca in publicista prof. Jožeta Gregoriča (1909-1989). Njegov opus obsega rokopis kostelskega slovarja, preko 200 raznih člankov in ocen, tudi o domači kostelski zemlji ter njenih narodnih kulturnih in verskih izročilih (glej njegovo črtico: Na sestrinem grobu).

·        Svet v okolici Kostelskega gradu je poln naravnih in kulturnih zanimivosti. n. pr. izvir Zelniki, posigana stena v soteski Potoka, mala hidroelektrarna v Sr. Potoku, Poljanski izvir pod Vodeno Drago, izvir na Rebri, izvir Delač, izvir Mrežnje, izvir v naselju Dren, izvir pod Podnom, izvir Nežica, slap Nežica, izvir Krkovo, izvir Gotenc, izvir Oskrt, potok pri Brsniku, mlin Grbac pod Nežico, Kameni most - kraška planota na ostenjih nad dolino Potoka z brezni in jamami ter trojnim naravnim mostom.

·        Planinska stena, Kuželjska stena, Borič, Krempa, Krokar, Mož, Firstov štant, Loška stena, Bela stena, Rdeča stena, Taborska stena, Žurgarska stena in Velika stena so strmi skalni robovi in vrhovi nad dolino Kolpe in Čabranke na predelu med Kostelom in Podplanino (Čabrom). Z roba teh sten so čudoviti razgledi proti dolinam Kolpe in Čabranke, ter na Gorski Kotar na Hrvaškem. Preko teh ostenij je speljanih nekaj stez in celo kolovozov. Pokrajina je eldorado divjih živali, predvsem gamsa, medveda, jelenjadi in srnjadi. Na strmih pobočjih se nahaja več vrst toploljubnih drevesnih vrst. So tudi domovina nekaterih vrst gorskega cvetja. Severne strani teh pobočij so običajno mnogo bolj položne, zakrasele in poraščene, saj je tu doma več gozdnih rezervatov in pragozdov.

·        Rake so opuščena vasica, dve obnovljeni hiši služita za vikend. Leta 1819 je v Rakah živelo 28 ljudi v petih hišah. Na terasah nad vasjo so imeli tudi vinsko trto. V Rakah so živeli predniki dr.Franja Račkega (1829-1894), kanonika, politika in prvega predsednika Jugoslovanske akademije znanosti in umetnosti.

·        Pragozd Krokar z vrhom Krokar (1119 m) in Cerk (1190 m) se nahaja v jugovzhodnem delu Borovške gore. Nedaleč stran ob gozdni cesti na križišču pod vrhom Mož se nahaja spomenik partizanski bolnici.

·        Loška stena (875 m) se nahaja v nadaljevanju Firstovega štanta (repa) (1002 m), ta pa južno od Moža (1113 m). Loška stena se imenuje po vasici Ložec v njenem podnožju in je ena najbolj markantnih točk tega področja, saj s svojo ozko, ladijskemu premcu podobno prepadno steno, kraljuje nad sotesko. Po pravici imenujemo to pokrajino Kočevska Švica.

·        Dragarji so mirna gorska zelenica tik nad zatrepom soteske Belica, pritoka Čabranke. Pred vojno je bil ta kraj stalno naseljen.

·        Taborska stena je del zatrepa potoka in doline Belica. V svojih nedrjih skriva Taborsko jamo, ki je poznana po tragediji v času II svetovne vojne, ko so italijanski vojaki tu pobili več partizanov in civilistov. Na ta dogodek nas opomni spominska plošča.

·        Ob cesti proti Taborski steni se na desni strani nahaja spomenik partizanski tiskarni, ki je tu delovala vse do konca vojne.

Zapustimo rob dežele Petra Klepca in se usmerimo proti severu.

·        Kočevska Reka ima razvito lesno predelavo in živinorejo. Ima šolo, policijo, trgovino, gostinski obrat, pošto, gradijo novo cerkev. Možnost rekreacije in ribolova ob umetnem jezeru, močno razvito lovstvo, predvsem lov na visoko divjad. Izhodišče za Goteniški Snežnik in Borovško Goro.

·        Vasica Koče je poznana po tem, da je bil v tem kraju rojen Peter Kozler (1824-1879). Bil je pravnik, gospodarstvenik, geograf in politik, član slovenskega društva v Ljubljani in odbornik. Izdelal je prvi zemljevid, na katerem so bile zajete vse slovenske dežele, delo, ki je slovenskemu narodu tedaj silno koristilo. Njegovo rojstno hišo obnavljajo.

V bližini je tudi mali umetni ribnik. Kraj je zelo primeren za oddih in izhodišče za sprehode in izlete.

·        Ledena jama v Stojni je 80 m globoko brezno, katerega dno je zalito z debelo plastjo ledu, iz razpok v ostenju visijo ledene sveče. Markirana pot vodi mimo vhoda v jamo. Včasih je imela jama urejen in zavarovan dostop do ledenega dna.

·        Žaga Medvedjek je začela obratovati l. 1880. Pretežno je črpala les iz knezovih (Auerspergovih) gozdov. Tu so delali tudi lesne šibe za vžigalice. Rezan les so s parne žage vozili na žel. postajo na Rakek, od tu pa v Trst. S področja Medvedjeka in Pasje jame nad Žurgarsko steno so po isti poti vozili tudi 12 in več metrov dolga debla, ki so služila za ladijske jambore. Nad Žago Medvedjek se dviga Goteniški vrh, na njegovih jugozahodnih pobočjih pa Mala in Velika Sovja stena..

13.  Hoja po poti: Malo in V. Kočevsko pot bo možno prehoditi v 5 do 6 dneh. Priporočljivo jo je delati v več krajših etapah in si spotoma ogledati še kakšno zanimivost v bližini poti.

14.  Opozorila in priporočila pohodniku:

·        Priporočamo, da po poti hodijo skupine najmanj treh planincev,

·        pozimi v snegu in mrazu odsvetujemo hojo po planinski poti,

·        po predelu med Kostelom in Goteniškim Snežnikom hodite samo pri dnevni svetlobi, ker pot na nekaj mestih poteka po izpostavljenih krajih,

·        absolutno se držite samo markacij, če ste jo izgubili, se vrnite do zadnje, ki ste jo še sledili,

·        pravočasno in vsekakor še pri dnevni svetlobi se pripravite na prenočevanje,

·        določeni predeli poti so povsem brez vode, zato jo imejte vedno s seboj,

·        v kolikor se odločite, v primeru nuje, za uporabo ognja, delajte z njim po vseh predpisih in skrajno previdno,

·        v gozdu bodite toliko glasni, da vas eventualna divjad sliši in se vam pravočasno umakne, ne smete je iznenaditi, vsekakor pa ne povzročajte nepotrebnega hrupa,

·        ne puščajte odpadkov hrane ob svoji poti, to so pravi magnet za divje živali (medveda),

·        teren po katerem boste hodili je v toplem času domovanje klopa, zato se pred njimi zaščitite oz. jih pravočasno odstranite,

·        avtobusne zveze  iz Kočevja proti Fari, Kočevski Reki in Grčaricam so sicer zelo redke, ob vikendih (koncu tedna) pa jih skoraj ni. Zato se je koristno pripeljati s svojim vozilom v primeren center (Banja Loka, Kostel, Briga, Borovec, Ravne, Osilnica, Draga, Grčarice) in opraviti krožno pot, v kateri bo zajet tudi del Kočevske planinske poti.

 
Namesto zaključka

Kočevska planinska pot je speljana pretežno po gozdovih. Danes preko 90% površine Kočevske pokriva gozd. Velik del poti poteka po visokogorskem krasu, zato boste na vsakem koraku občutili močno zakraselost pokrajine, povsod bo polno vrtač, skalnih ponorov, kotanj, ostenij, jam. Pritrdili boste Michelangelu Buonarrotiju, ki pravi:«Resnično ni ga miru na svetu, razen v gozdovih.«

Da ti kraji res spadajo med enega lepših predelov naše domovine naj nas o tem prepričajo naslednji izvlečki iz opusa poznanih avtorjev :

·        Prečudovito je romanje ob Kolpi od Starega trga tja do Osilnice in še naprej ob Čabranki. Strašno smo bili Slovenci zanemarili ta po božje lepi košček naše zemlje in prav po krivici. Zlepa ne poznam lepše soteske in lepše vode kot je Kolpa. Nikoli nisem videl bolj triumfalnega prihoda pomladi kot ob Kolpi. ...       

France Avčin: Kjer tišina šepeta, spis – Ob Kolpi na Notranjski Snežnik - 1980

·        Imaš tudi točke, kjer lahko opazuješ rododendron in narcise v nadmorski višini 600-800 m, z dolino Čabranke in Kolpe, »Kočevsko Švico« pa se glede romantičnosti skoraj ne more meriti nobena naseljena dolina naših Alp. ... 

Jože Rus – Planinski Vestnik 13, 1934.

·        Ein Ausflug in die Gottscheer Schweiz ...  

Tschinkel Wilhelm – Gottscheer Kalender 1, 1921.

·        Pridite kdaj v dolino Petra Klepca. Tu je vedno lepo in nepozabno. Spomladi po pobočju diši po dišečem volčinu in narcisah, poleti vas omamlja vonj jesenčka, na jesen pa vas pozdravijo škrlatne barve ruja.

Irena Lavrač-Štimec, Proteus 1. september 1992, str.40

·        Silne stene nad Kolpo so vabljive, da se ti je bodečih oči sanjalo o svetlih stolpih, drznih policah, o vročih trenutkih iz časov, ki so bili. Na dveh mestih, kjer so stene posebno drzne, v Dolu in nad Ribjekom, sem videl na nebu celo orla.

France Avčin: Kjer tišina šepeta, spis – Ob Kolpi na Notranjski Snežnik - 1980

·        Tej dolini se pač dela očitna krivica, ker ji naš turistični svet še ni dal niti najmanjšega priznanja. Srečal pa sem bil lani turista iz Nemčije. Hodil je peš od Salzburga proti Sušaku, a priznal da more Kočevska Švica zadostiti v obilni meri vsako od alpskih lepot razvajeno oko in srce.

Jože Rus, časopis Jutro, 1929, št.116 – Kočevska Švica, največja neodkrita lepotna pokrajina Slovenije

·        Kočevski, pokrajini na jugu Slovenije, dajejo prav gotovo značilen pečat njeni razsežni in strnjeni gozdovi, v njih živeče in vrstno bogato živalstvo ter izredna floristična pestrost. Botanično še posebej zanimiv je njen južni del, Kolpska dolina, eden izmed najlepših predelov naše domovine.

Marko Accetto: PROTEUS 56 /1993-1994): Floristične zanimivosti z bolj ali manj znane Kočevske

Vabimo vas, da se o vsem napisanem sami prepričate, vidite z lastnimi očmi. To so samotni, redko obiskovani, nepoznani predeli naše domovine. To je področje nedotaknjene, neokrnjene naravne dediščine in dokaj degradirane kulturne dediščine. V biotsko bogatem predelu se nahaja množica termofilnih in glacialnih rastlinskih vrst, nekatere prave zastopnice planinske flore, druge zopet relikti, mnoge odkrite v tem predelu šele v zadnjem desetletju. Vredno je omeniti, da tu domuje skoraj že pozabljena, pa vendar že pred 100 leti po upravniku Auerspergove veleposesti dr. Leopold Hufnaglu opisana samonikla smreka, najstarejšemu primerku so na panju našteli 400 let.

Za biologa, botanika, ekologa, esteta, ljubitelja lepega je ta predel pravi raj na zemlji, kraj kjer tišina šepeta in zgodilo se vam bo , da ves dan ne boste srečali človeka in slišali hrupa civilizacije. Tudi zvonjenja poldneva in avemarije sredi bujnih samotnih gozdov ne boste slišali. Z mrakom in v času jelenjega ruka pa gozd oživi. Oglašanje polhov, lisic, ruk jelena - po Avčinu «te najveličastnejše manifestacije ljubezni v naravi«, v mrzlih februarskih jasnih nočnih urah pa celo zavijanje volkov – vse to so enkratna doživetja tu, v srcu, sicer že skoraj v celoti stehnizirane Evrope.

Razgledov z vrha skalnih prepadnih robov nad Kolpo, Čabranko in Belico ni mogoče opisati, to je treba doživeti.

Jezik domačinov ob Kolpi je posebnost. Ker jih je malo je bojazen, da izgine v pozabo. Malo jih je, ki poznajo jezik Poljancev, Kostelcev in Osilničanov. Na malem prostoru tako pestri jezikovni relikti, ki so še kako potrebni zaščite, potrebujemo rešitelje besed – ekologe človekovega duhovnega sveta – po Borisu Pahorju.

Na področju naše poti se nahajajo 3 ledene jame, več jam v skalnih ostenjih Kolpe in Čabranke, vsaj štiri znane koliševke, dva predela pragozda in več gozdnih rezervatov. Samo upamo lahko, da bodo uporabniki tukajšnjega prostora tudi v bodoče skrbno gospodarili z njim in da bomo še dolgo lahko uživali ta, sicer že redek privilegij, ko lahko še trdimo:«Naši gozdovi še šume in pojo«.

Kočevje, november, 2007

Povzeto in dopolnjeno po zapisu  mag. Ivana Prezlja iz avgusta, 1998